Ali nas invalidnost res povezuje?
Vprašanje je v resnici izjemno pomembno in potrebno. Zakaj?
Ker odgovor nanj ne sme biti preprosta pritrditev.
Invalidnost nas potencialno lahko povezuje, a le pod določenimi pogoji, ki jih je vredno dobro razumeti, da ne bi romantizirali tega, kar je v resnici kompleksno socialno in psihološko dogajanje.
Prav romantični pogledi na invalidnost in posebne potrebe pa so zelo pogosti in zato potencialno škodljivi.
Raziskave in rehabilitacijska praksa dokazujejo, da invalidnost sama po sebi ni zadosten pogoj za povezovanje. Ključna posrednika sta skupna izkušnja marginalizacije in vzajemno pripoznanje ranljivosti. Šele ta dva pogoja, ko sta izpolnjena, gradita most med sicer zelo različnimi posamezniki: ljudje z različnimi posebnimi potrebami si delijo izkušnje drugačnosti v svetu, ki je bil zasnovan za nekoga drugega. Pomembna je izkušnja, ki jo ljudje pripoznavajo, kar pomeni, da je ne pripišejo nekaterim izključenim ljudem, s katerim so potem solidarni.
Solidarnost temelji na etiki skrbi, ki pa ni namenjena le nekaterim nesrečnikom. In zanjo je treba vselej šele poskrbeti. Delitev izkušenj ni dovolj, solidarnost s trpečimi tudi ne.
Z velikim zanimanjem zato berem knjigo Love's labor: Essays on women, equality, and dependency, ki jo je napisala Eva Feder Kittay.
Njen ključni argument je, da invalidnost razgali to, kar je sicer v »zdravi« populaciji skrito: temeljno odvisnost vsakega človeka od drugega. A razgali le, če so ljudje pripravljeni videti, kar razgali, in to razumeti, sicer ne.
S tem argumentom avtorica okrepi spoznanje, da ljudje nismo v osnovi neodvisna, samostojna bitja, ki postanejo odvisna ob bolezni ali invalidnosti. Resnica je ravno nasprotna: v osnovi smo odvisna bitja, ki si kasneje ustvarimo iluzijo neodvisnosti. V njej vztraja prepričanje, da so nekateri ljudje posebni, medtem ko so drugi normalni.
Invalidnost torej ne ustvari odvisnosti – razkrije jo. V tem prepoznavam paradoksno moč: ljudje, ki se srečujejo z invalidnostjo ali s hendikepom, ki torej ne bežijo pred njim in ga ne zanikajo, razvijejo bolj realistično in zato bolj etično razumevanje človeške ranljivosti.
Longitudinalne študije dokazujejo še nekaj, kar se mi zdi prav tako pomembno za vsakdanjo spontano zavest o svetu in ljudeh.
Ljudje s posebnimi potrebami pogosto razvijejo višjo stopnjo empatije in sposobnosti zaznavanja potreb Drugega. A to se ne zgodi samodejno, kar pomeni, da ni nujno, da do tega sploh kdaj pride. Lahko pa se zgodi, in sicer kot posledica reflektirane, razsvetljene izkušnje, kaj pomeni biti spregledan ali napačno razumljen, izključen, neviden in pozabljen. Ko je izkušnja, ki jo ima občasno sicer vsak človek, reflektirana in integrirana v njegov način življenja, postane vir posebne pozornosti do tistih, ki so na robu.
Torej – da, invalidnost nas povezuje, toda ne avtomatično in ne zato, ker bi bila sama po sebi nekakšna mistična vez. Povezuje nas, ker je množica skupnih lekcij o tem, čemur se »zdrava« kultura sistematično izogiba: soočenje z ranljivostjo, odvisnostjo in minljivostjo kot konstitutivnimi značilnostmi človeških eksistenc, ki niso izjeme ali odstopanje od pravila.
Ko lekcije premislimo in se iz njih česa naučimo, smo že na dobri poti, da dojamemo jedro etike skrbi za drugega.
Do jedra etike skrbi za drugega vodi zahtevna pot.
Jedro etike skrbi je potopitev v globine, v katerih človek ne odkrije svojega »pravega jaza«, temveč, paradoksno, lastno drugost. Torej se ravno oddalji od domnevno »pravega jaza«, njegova drugost pa ga usmeri k neskončnemu Drugemu. Od partikularnega ega se torej preusmeri v neskončnost. Intuitivna predpostavka je ta. Ko se zares posvetim drugemu, tam nekje v globini najdem samega sebe. Kot da bi bila skrb za Drugega pot k avtentičnosti. To je sicer lepa misel, a je zgrešena.
Vstop v resnično razmerje skrbi za drugega me ne vodi po poti, na kateri končno srečam svoj kristalizirani jaz, ki je bil ves čas tam in je le čakal, da ga odkrijem. Srečanje me šokira, ker se zgodi nekaj čisto drugega.
Spoznam, da je jaz mnogo manj trdna in manj zaokrožena entiteta, kot sem mislil. Ne odkrijem »pravega jaza«, temveč razpoko v jazu. To je razcep, o katerem je govoril Freud, razpoka, ki jo površinska plast identitete za silo zakriva.
Ko se soočim z njo, ko postane vidna, ko torej srečam lastno drugost, se zgodi premik, ki ga nobena psihologija samorealizacije ali samouresničevanja ne more zadovoljivo opisati. Srečam namreč nekaj, kar je v meni radikalno tuje in kar ni bilo nikoli del moje samopodobe. Tam je torej nekaj, kar sploh ni moje in nikoli ni bilo.
Lastna drugost pa ni ekscentričnost ali nenormalnost. Prav nasprotno, je ontološka ugotovitev, da sem kot človek konstitutivno nepopoln, da me močno definira prav tisto, kar ni moje, česar ne posedujem in zaradi česar ne morem biti sam po sebi.
Etika skrbi pomeni, da je zaokrožitev samega sebe iluzija in da me prav odprtost, nedokončanost in ranljivost, s katerimi se srečujem v svojih globinah, usmerjajo stran od partikularnega ega, ne k »pravemu jazu«.
Nadaljevanje je dramatično. Moje soočenje z lastno drugostjo mi pomaga razumeti temeljno razliko, o kateri je pisal Lévinas v Totalité et Infini. Opisoval je razliko med totaliteto, to je svet, ki ga poskušam zajeti, razumeti in posedovati, vključno s seboj, in neskončnostjo, ki jo odkrivam v obličju Drugega – te že po definiciji ne morem niti zajeti, niti nadzorovati, niti obvladovati.
Ko se spustim v svoje najgloblje globine, se zgodi prehod iz totalitete v neskončnost. Dokler se ukvarjam s seboj, delam na sebi in iščem svoj »pravi jaz«, kot predlagajo guruji samouresničevanja, sem ujetnik logike totalitete – jaz se spoznavam, jaz sem objekt in subjekt hkrati, krog je zaprt. Ko pa drugost obelodani razpoko, se krog odpre in natanko v tej odprtosti se pojavi zahteva Drugega. To ni niti moja projekcija niti moje razumevanje. Zahteva me radikalno presega. Ko se soočim s tem spoznanjem, mi postane popolnoma jasno, kaj pomeni dobiti nalogo, ki si je nisem zadal sam.
Bolečina drugega, njegova ranljivost in konkretna specifičnost, ki je ni mogoče reducirati na nobeno kategorijo ali diagnozo, delujejo name kot epifanija obličja. Delujejo v trenutku, ko od mene Drugi zahteva odgovor, ki ni moj odgovor na moje vprašanje, temveč je moj odgovor na njegovo zahtevo.
Dušan Rutar
pred 9 urami