Kako sem videl film The Shape of Water (Guillermo del Toro, 2017)?
Všeč mi je že naslov, ki je filozofska misel, vredna razvijanja. Vsi vemo, da voda nima oblike. Prav zato je edina snov, ki se prilagodi vsakemu prostoru, ne da bi izgubila svojo naravo. To je subtilna metafora za sočutje: ne izgubi se v drugem, temveč se oblikuje po njem, ne da bi prenehalo biti to, kar je. Kitajski filozof Lao Ce bi se bržkone strinjal: voda je simbol najvišje modrosti prav zato, ker ne sili, ne trdi, ne zahteva oblike, ki bi bila njena lastna.
Guillermo del Toro je režiral film, ki je na prvi pogled pravljica za odrasle: ljubezenska zgodba med nemo čistilko Eliso in ribjim bitjem, zaprtim v vladnem laboratoriju v Ameriki šestdesetih let. A pod to površino teče globlja reka.
Na kratko: film je zgodba o srečanju z radikalno drugostjo in o tem, kdo je sploh zmožen takega srečanja.
Tu je presenetljiva vzporednica s filmom Solaris Andreja Tarkovskega, o katerem bom pisal prihodnjič.
Elisa je zmožna za srečanje z neznano inteligentnostjo. To je ključno. A zmožna ni, ker bi bila optimizirana junakinja ali zaščitena protagonistka. Ne, res je ravno nasprotno. Za to srečanje je zmožna prav zato, ker je na robu: nema, ženska, delavka, nevidna v sistemu. Nima glasu v dobesednem in simbolnem smislu. Prav ta ranljivost jo naredi zmožno tega, česar njeni nadrejeni niso: videti bitje.
Del Toro naredi nekaj filozofsko pogumnega. General Strickland ga vidi kot vir, ki ga je treba razumeti, izkoristiti in razstaviti – to je instrumentalni razum, o katerem sta pisala Adorno in Horkheimer, v svoji najčistejši obliki. Elisa ga vidi kot nekoga, in sicer brez besed, brez konceptualnega aparata in brez teorije.
Lévinas bi rekel, da šele Elisa prepozna obraz, medtem ko Strickland vidi le objekt. In ker Elisa nima besed, se to prepoznanje zgodi na ravni, ki je pred jezikom – na ravni dotika, ritma in čiste prisotnosti. In kje se zgodi srečanje?
V kopalnici vladne zgradbe, v čisto navadni kadi. Voda, ki nima oblike, zapolni ta skromni prostor in postane kraj transcendence. O takem srečanju govorim, ko razmišljam o sočutni skupnosti, ki ne potrebuje spektakularnih okoliščin. Zgodi se v majhnem, zaprtem, celo skromnem prostoru, a je resnično prav zato.
Film je hkrati politična alegorija, ki jo je nemogoče spregledati. Šestdeseta leta v Ameriki – hladna vojna, rasna segregacija, spolna represija – so ozadje, ki nikakor ni naključno. Ljudje, ki so zmožni videti bitje kot bitje, so vsi po vrsti marginalizirani: nema ženska, temnopolti kuhar, starejši homoseksualni umetnik. Tisti, ki ga ne vidijo, so nosilci moči, so v njenem centru.
Del Toro s tem postavi provokativno tezo: institucionalna moč sistematično uničuje sposobnost sočutja. Ne zato, ker bi bili ljudje na oblasti slabi, temveč zato, ker jih struktura moči oblikuje tako, da vidijo svet skozi kategorije uporabnosti in dobičkov, ki si jih lahko obetajo.
Vprašanje torej ni, kakšna je oblika vode. Pravo, resnično vprašanje je, kakšna je oblika nas samih. Elisa privzame obliko srečanja z bitjem. Postane to, kar njun odnos zahteva od nje, vključno z zadnjim, povsem nepričakovanim preobratom.
Na koncu filma potegne režiser potezo, ki je sicer čisto pravljična, a je obenem filozofsko dosledna: meja med človekom in bitjem se izkaže za manj trdno, kot je bila sprva videti. Elisa nam pokaže, da oblika ni bistvo – bistvo je zmožnost za odnos.
Ne morem določiti tvoje oblike, končno spoznam, da si povsod okoli mene.
Dušan Rutar
pred 2 urama