Prehitro bi se potolažili, če bi verjeli, da v sodobnih družbah ne obstaja stigmatiziranje ljudi in njihovo izključevanje. Prav tako bi bilo naivno verjeti, da so vsi ljudje za inkluzijo, inkluzivnost, vključevanje drugačnih v srce družbe. Ker niso. Nikoli niso bili. Ko se bo družba spremenila, bodo nenadoma za. A ne vsi.
Sociolog Erving Goffman, ki je napisal temeljno delo o stigmi v šestdesetih letih dvajsetega stoletja, je identificiral tri tipe stigme v sodobnih družbah. Tam so najprej telesne deformacije, defekti, nenormalnosti ali invalidnosti, nekaj torej, kar vsakdo zlahka vidi. Potem so na vrsti karakterne in osebnostne stigme, kot so duševne bolezni, kriminalna zgodovina, brezposelnost, odvisnosti. Na koncu so plemenske stigme, te so vezane na pripadnost, raso, narodnost ali religijo – ali pa so na začetku, saj ne vem.
Res je, da stigma v moderni družbi ne zahteva več fizičnega označevanja, a je enako res, da sama družba deluje kot sistem, ki ljudi konstantno označuje, kategorizira in vrednoti. Nihče ne potrebuje vžgane oznake na koži, ker obstajajo uniforme, nazivi, potrdila, spričevala, dosjeji, medicinske zgodovine, kazenske evidence, dokumentacija o invalidnosti. Stigma je postala papirnata, birokratska in navsezadnje digitalna.
Mehanizem označevanja, stigmatiziranja in izključevanja je popolnoma enak kot nekoč, saj se ljudje niso spremenili ne genetsko ne psihološko. Stigma še vedno označuje nekoga kot manjvrednega in drugačnega, kar pomeni, da je nekdo, ki je drugačen, že tudi avtomatično manjvreden. Vse to razvrščanje še vedno služi vzdrževanju družbenih meja, še vedno opravičuje neenako obravnavanje, še vedno omogoča dehumanizacijo. Naivno je verjeti, da ni tako.
Tako delovanje je povezano tudi z epistemično krivico. Ko nekdo nosi stigmo, ker je označen, razvrščen, kategoriziran in usmerjen, to ne vpliva le na to, kako je obravnavan socialno ali družbeno, ampak tudi na to, kako je obravnavan epistemično. Njegovemu govorjenju, njegovemu pričevanju, njegovemu razumevanju lastne izkušnje se ne zaupa.
Ko mladega človeka s posebnimi potrebami označijo kot »intelektualno manj sposobnega«, to ni le socialna oznaka, je tudi epistemična diskvalifikacija. Rečejo namreč, da so njegovo razumevanje sveta, vedenje in njegova perspektiva manj kredibilni, manj zanesljivi in manj pomembni kot naše razumevanje, vedenje in perspektive. Ko sistem pristopa k mlademu s posebnimi potrebami v preventivni logiki, nastopa iz implicitne stigme: »Ta oseba ni sposobna kompetentno presojati o lastnem življenju, o lastni seksualnosti, odnosih z drugimi in lastnih željah. Zato moramo mi, strokovnjaki, presojati namesto nje.«
To je perverzna struktura. Stigma krepi sama sebe. Ko nekoga epistemično diskvalificiraš, mu odvzameš priložnosti za razvoj epistemičnih kapacitet. Ko nato pokaže pomanjkanje teh kapacitet, to razumeš kot potrditev, da je bil že vnaprej upravičeno stigmatiziran. Oseba, ki ji nikoli ne zaupamo sposobnosti odločanja, ne razvije samozaupanja v odločanje. Le kako bi ga! Ko potem ne sprejme dobre odločitve, rečemo: »Vidite, saj smo ves čas vedeli, da ni sposobna.«
A če je stigma tako škodljiva, zakaj še vedno obstaja? Zakaj družbe ne odpravijo stigmatizacije, ampak predvsem govorijo, da jo odpravljajo?
Odgovor je kompleksen. Stigma ima še vedno funkcije, ki so bile pomembne v preteklosti. Pomaga vzdrževati družbeno hierarhijo – ti na vrhu potrebujejo one na dnu, da opravičijo svoje privilegije. In živimo natanko v hierarhičnih družbah. Stigma prav tako še vedno pomaga definirati meje normalnosti. Mi, ki smo normalni, se definiramo prek izključevanja onih, ki so abnormalni. Logično in zelo enostavno. Stigma še vedno opravičuje izkoriščanje in zanemarjanje – lažje je premalo investirati v dostojne pogoje življenja za ljudi s težko invalidnostjo, če jih lahko označiš kot breme za družbo.
Ampak stigma obstaja tudi zaradi globljih psiholoških razlogov, kar je veliko pomembnejše.
Ljudje se soočamo z lastno ranljivostjo, končnostjo, smrtnostjo in negotovostjo. Vsakdo se, hierarhije gor ali dol, privilegiji ne pomagajo prav nič, denar ne bo nikogar rešil. Ko srečamo ali zgolj vidimo nekoga, ki je bolan, invaliden, nekoga, ki duševno trpi, se samodejno soočimo z lastno potencialno ranljivostjo, s svojo bolečino in z lastnim trpljenjem. To je lahko zelo neprijetno. Eden od načinov obvladovanja te anksioznosti je distanca: »Jaz sem drugačen od njih. Meni se to ne more zgoditi. Oni so drugačni.«
V nekem smislu se torej od pradavnine sem ni nič spremenilo. Ker se zelo težko kaj spremeni!
Stigma deluje tudi kot psihološka obramba pred zavedanjem lastne ranljivosti. Ko označim nekoga drugega kot drugega, že ščitim iluzijo, da sem sam varen, da sem v redu in da imam vse pod nadzorom. Seveda je to iluzija. Vsi smo ranljivi. Vsi bomo enkrat potrebovali skrb drugih. Vsi smo odvisni od drugih. Ampak to resnica je težko prenesti, zato jo projiciramo navzven, v druge, ker je to lažje.
Kaj pa inkluzija? Seveda, je lepa, prijazna beseda.
Dušan Rutar
pred 2 urama