Prepoved brez razumevanja ni vzgoja. Je nemoč, ki se pretvarja, da je avtoriteta.
V vsaki kulturi nastajajo prakse, ki terjajo napor in oblikujejo um. Branje, pisanje, učenje na pamet, retorika, dialektika terjajo leta discipliniranega dela, ki oblikuje določen tip subjektivnosti. Ko zahtevne prakse nadomestimo z lahkimi, se spremeni to, kar počnemo, pa tudi naša subjektivnost, to, kdo smo.
Človek, ki je zmožen vztrajati ob branju težkega besedila, je drugačen od človeka, ki drsi od podobe do podobe. Moralno vzeto, ni ne boljši ne slabši. Je drugačen.
Mladenič sedi pred zaslonom. Zre v podobe, nad katerimi je očaran. No, pogosto je zgolj zdolgočasen in frustriran. Nihče pa mu ne pove, da zre v podobe, ki ga držijo za vrat, ker ves svet živi od njegovega pogleda. Nujno ga potrebuje. Moleduje zanj. Trepeta v strahu, da ga nekega dne ne bi bilo več. Brez njega namreč ni profitov, ni dobička elit, oblastni odnosi začnejo v hipu razpadati.
Torej je treba ves čas gledati, šov se ne sme prekiniti. In ljudje gledajo. Spravljajo pa se na mlade, češ da preveč gledajo. Kako lahko je ne videti bruna v lastnem očesu!
Namesto razumevanja je zato tamle zunaj več istega: »Pojdi se ven igrat, socializiraj se. Odloži telefon, znebi se zaslonov.« Kot da bi bil problem v telefonu ali zaslonih. Kot da bi bil v očeh, ne pa v tem, kar ves čas zaman iščejo.
Strokovnjaki dodajajo: »Preveč sedite pred zaslonom.« Ne vedo pa, zakaj sedijo. Ni jim jasno, kaj jih drži. Zmotno mislijo, da je problem v količini časa. Kot da bi bila fascinacija merljiva v minutah. In zato prepovedujejo zaslon – stvar, objekt, kos stekla in plastike –, medtem ko ostaja pravo vprašanje povsem nedotaknjeno: »Kaj sploh iščejo v zrcalu? Katero podobo? Kakšno obljubo celosti? Za kateri pogled bi radi bili«.
Nečesa ne razumejo. Mladeži prepovedujejo sedenje pred zrcali ali zasloni, a ne razmišljajo o naravi pogleda. In medtem ko mislijo na empirične zaslone, ne črhnejo nobene o vplivnežih, ki počnejo natanko isto, le da tega ne vedo.
In taisti vplivneži po mili volji vplivajo še naprej. No, ja, vsaj skušajo vplivati. In nihče ne reče: »Preveč gledaš tega človeka.« Ker vplivnež ni zaslon. Je navdihujoča, uspešna in pristna oseba, ki hoče, da jo vidi čim več ljudi, zato počne natanko isto kot zrcalo. Ponuja se kot podoba lepega, zaključenega življenja, ki je vredno zavisti. In ta podoba fascinira. Včasih fascinira milijone.
Očitno je, da hočejo biti fascinirani tako eni kot drugi.
Razlika je le, da vplivnež ni pasiven, medtem ko zrcalo je, ker dobesedno dela, gara na fascinaciji. Proizvaja jo, vzdržuje in monetizira jo. Njegova celotna eksistenca je odvisna od tega, da ga gledajo – in so ujeti.
Večina vplivnežev ne ve, kaj počne. Mislijo, da delijo vsebino, gradijo skupnost, pomagajo ljudem. Saj to res delajo. Na imaginarni površini, kjer so pomembne podobe in je pomemben natančno določen pogled.
Pod površino se dogaja nekaj čisto drugega. Tam deluje mašina, ki proizvaja fascinantne podobe, potega proizvodnja idealnega jaza, ki ga gledalec ne more doseči, a tudi ne more odvrniti pogleda od njega.
Vplivnež je ujet v isto zrcalo kot njegov občudovalec in sledilec. Tudi on nenehno gleda sebe, le da se ogleduje v številkah, všečkih in komentarjih. Ves čas išče potrditev lastne podobe. Tudi sam je fasciniran. S podobo sebe, ki mu jo vračajo oči množice.
Vplivnež je zrcalo, ki gleda v zrcalo. Poganja neskončni regres podob brez substance.
Vse skupaj je votlo, zato močno upam, da bo napočil čas, ko bodo vendarle spregledali in končno razumeli. Z branjem knjig in s kritičnim razmišljanjem, ki je sicer zelo v modi že zdaj, se bodo vnovič prebili skozi vprašanja, ki si jih zaenkrat ne zastavljajo. »Ali veš, kaj počneš? Veš, da ne prodajaš vsebin, temveč podobe idealnega jaza? Veš, da tvoji sledilci niso tvoja skupnost, ker so zgolj tvoje zrcalo? In ali veš, da si tudi ti ujet – v oči, ki te gledajo?«.
Trenutno se to še ne more zgoditi, ker živimo v hinavskem, dvoličnem sistemu, ki nagrajuje fascinacijo. Od nje dobesedno živi. Sprenevedavo jo imenuje doseg, angažma in vpliv. Ohranja se in krepi. Zrcala gledajo v zrcala, ki gledajo v zrcala.
Šele potem se bo nekdo vprašal: »Kaj sploh gledamo in zakaj?«.
Na začetku drugega poglavja drugega seminarja iz 1954–1955, ki nosi naslov Ego v Freudovi teoriji in psihoanalitični tehniki, naslov poglavja je Simbolno vesolje, spregovori Lacan o nekem temeljnem odnosu človeškega bitja do tega, kar ga ves čas obdaja. Tu smo zato, da smo dovzetni za stvari, ki jih še nismo videli in ki so načeloma nepričakovane.
Nadaljevanje Lacanovega razmišljanja razumem kot vprašanje, ki se lahko naslovi na kogarkoli. Zdi se, da bi vsakdo rad izpadel preveč pameten. Lacanov seminar je o egu, zato je zapis zelo pričakovan. Zakaj je tak?
Najprej zato, ker je človeško bitje vselej-že v posebnem položaju znotraj sveta. Kar je, kar obstaja, mu je dano. In to, kar je dano, je vselej strukturirano na čisto določen način. Je mašina. Ego zato iznajde mnogo manj stvari, kot si misli. Običajno pretirava.
In v njegovem življenju je vselej tudi že razpoka, globoka motnja v tem, kar imenuje Lacan regulacija življenja. Ego ni v prav zavidljivem položaju, če pomislimo, kako poteka njegovo življenje in kaj ga v resnici regulira.
Tu je zato na mestu definicija ega oziroma jaza, tega zaimka, ki ga sicer uporabljamo vsak dan in vedno znova.
Lacanu se ni treba posebej truditi, da se dokoplje do definicije ega, saj mu zadošča, da se o njej pouči pri Freudu: ego je objekt. To je objekt, ki izpolni določeno funkcijo. Lacan jo imenuje imaginarna. Ali se ego zaveda te funkcije? Običajno se ne.
Obstaja površina, na kateri nastajajo podobe. Njihova fascinantnost je za oblikovanje ega kot objekta določene imaginarne funkcije absolutno nujna. Tako sklene Lacan. Nobeno naključje zato ni, da živimo v svetu, v katerem je toliko stvari, ki naj bi nas fascinirale. Kaj sploh je fascinacija?
Latinska beseda fascinare, ki pomeni očarati, uročiti, začarati, omamiti, ni le zanimiva. Izvira iz fascinus, ki ni brez povezave z urokom pogleda. To je tisti magični pogled, ki ohromi, začara, veže in ujame.
Ko je ego fasciniran, je očaran in ujet. Ne more odvrniti pogleda. Nekaj ga drži. Kot kača, ki hipnotizira ptico. Ptica sicer gleda kačo, a ta je tista, ki ima moč – ptica je nima.
Živimo v svetu, v katerem je toliko stvari, ki naj bi nas fascinirale. Zasloni so zasnovani, da fascinirajo. Narejeni so, da ujamejo. Algoritmi ne iščejo tega, kar naj bi nas zanimalo. Ne, iščejo, kaj nas bo ujelo, držalo in očaralo, preprečevalo, da bi odvrnili pogled.
In nekateri ob tem še vedno ne znajo povedati ničesar drugega kot to, da so mladi slabo vzgojeni razvajeni mulci, objekti permisivne vzgoje svojih staršev. O, sveta preproščina!
Oglaševanje, v katerega smo potopljeni, ne prodaja produktov in ne zadovoljuje naših potreb. Prodaja podobe potrošnikov, v katere naj bi se spreminjalo staro in mlado. Torej skrbi za subjektivnost. Podobe fascinirajo, ker nagovarjajo tisti del vsakega človeka, ki še vedno stoji pred zrcalom in hoče biti ves, cel, lep, zaključen, sklenjen.
Influencerji so živa zrcala. Natanko to so. Gledamo jih in vidimo v njih podobo sebe, ki je ne moremo doseči. In smo fascinirani. Ujeti. Očarani in začarani. Podoba pa je vedno tam zunaj, na površini in je ništrc.
Fascinum ali fascinus je od nekdaj falični simbol. Je obenem zaščita pred urokom in njegov vir. Falus fascinira. Velik del psihoanalize je zato posvečen prav temu.
Lacan bi rekel: seveda je, ker falus sploh ni organ. Ni organ, ker je označevalec. Obljublja celost, moč, zaključenost. Obljuba fascinira. Zopet. Drži nas v imaginarnem, v nikoli sklenjenem lovu za nedosegljivim.
Ključno psihoanalitično vprašanje je, kako se znebiti fascinacije, saj nas lov za nedosegljivim utruja in izčrpava.
Z odvračanjem pogleda že ne. Pač pa z razumevanjem. Z razumevanjem tega, kar nas drži. Z dobrimi vprašanji, ki terjajo dobre odgovore. Zakaj te podobe, zakaj toliko podob? Zakaj sploh ta podoba? Zakaj obljuba celosti? Kaj manjka, da nekaj ves čas frenetično iščem v tistem zrcalu?
Osvoboditev ne pomeni, da prenehamo gledati. Nikakor ne. Pomeni jasneje videti, da je podoba – natanko podoba in čisto nič drugega. Da zrcalo ni resnica in da fascinacija ni nikakršna ljubezen, ker je le ujetost.
Šele pogovor razbije fascinacijo, ker v njem nismo sami pred zrcalom, v katerem je magična imaginarna podoba, s katero smo večno nezadovoljni, čeprav ne želimo biti. Tam je drugi glas, glas drugega. In je prekinitev. Končno.
Zrcalo ne odgovarja. Odgovarja šele sogovorec.
Za podobe, magijo in čaranje mi je vseeno. Sogovorce iščem z lučjo pri belem dnevu.
Lahko bi se znebili vseh zaslonov in vseh zrcal, toda potem bi se morali znebiti tudi vseh površin. Znebiti bi se morali imaginarne razsežnosti sveta, kar pa je nemogoče, saj bi potem razpadel sam svet. Lahko pa vzdržujemo distanco.
Dušan Rutar
pred 2 urama