Ko se nezreli najstniki prepirajo med seboj in si nagajajo, mora včasih poseči mednje očka. Takrat uporabi tudi kako trdo besedo, kar pomeni, da malo zarobanti. Mulci se potegnejo nazaj in videti je, da je bil očka kot »avtoriteta« zelo uspešen. A to še uvod k predgovoru ni. Očka v resnici nima pojma, kaj se dogaja in kaj ga še čaka.
Parada ponosa, ki se je pred nekaj dnevi zgodila na Madžarskem, ponazarja očkovo nemoč. Njegovo robantenje in prepovedovanje zbiranja je namreč izraz nemoči, ne moči. Podobno lahko rečemo za proteste navadnih ljudi v Srbiji. To so gibanja ljudi, ki dejansko znajo in hočejo misliti, imajo pogum za javno rabo uma.
Ne mislim na »kritično razmišljanje«, h kateremu pozivajo mediji. Mislim na razsvetljenstvo, resnično razmišljanje o svetu in svojem položaju v njem. Mislim na zdravi razum, ki že dolgo pripoveduje zgodbo o neracionalnostih sodobnega življenja in o diktatorjih, ki jemljejo zadeve v svoje roke, a vse skupaj le poslabšujejo. Ne znajo misliti tega, kar imamo ljudje med seboj, in ne znajo upravljati s svetom. Okoli sebe zbirajo ljudi, ki se jim slepo podrejajo v upanju na koristi in dobičke. Njihove vrednote so tudi sledenje »avtoriteti«, klečeplazenje, podrepništvo, laskanje, oboževanje.
Norosti sodobnega sveta pa s tem še ni konec. Naša življenja namreč naddoloča kultura samonadzorovanja in izčrpavanja.
Če na eni strani sodobni diktatorji mislijo, da svobodno upravljajo z ljudmi, kar pomeni, da delajo z njimi, kar hočejo, je na drugi strani jasno zapisano, da so vse bolj izčrpani ljudje prav tako »svobodni«, da se jim podrejajo in jim sledijo.
Vse bolj »svobodni« ljudje smo tako prisiljeni optimizirati svoja življenja, to pa med drugim pomeni tudi popolno razpoložljivost. Moralne zahteve, ki so sicer prikrite, nas nenehno silijo k vedenju, ki ga najbolje opiše beseda »performans«. To ne pomeni le tega, da smo ves čas razpoložljivi in na voljo drugim, pomeni tudi, da moramo dokazovati, da smo dobri ljudje. Če se samo malo umaknemo ali potegnemo nazaj, tvegamo, da nas bodo imeli za moralno oporečna bitja.
Tega ne želimo narediti, saj nam kultura performansov zagotavlja dva zelo pomembna občutka: občutek varnosti in občutek pripadnosti. Obeh si želimo in smo pripravljeni potrpeti, saj nas nenehno nastopanje tudi utruja in počasi uničuje.
Na izjemno prefinjene načine se na nas zgrinja kultura grešnosti. Imamo kup dolžnosti, ki jim moramo nenehno streči.
Obveznosti so na prvi pogled povsem sprejemljive. Le kdo ne bi želel biti ves čas prijazen, odziven in čustveno dostopen? Kakšne dolžnosti so to?
To so posebne dolžnosti, zaradi katerih se pustimo kot »pridni otroci« izčrpavati že v otroštvu, pristajamo pa tudi na to, da so meje med nami in drugimi ljudmi zabrisane, nejasne ali pa jih včasih celo ni. Pomanjkanje meja ne pomeni le, da smo si podobni, pomeni tudi, da smo podobni ali enaki delčki iste množice. Razvijamo »lažne identitete«. To ni nič drugega kot množica idej, prepričanj, načinov vedenja in odzivanja, s katerimi skušamo na predvidljive načine zadovoljevati družbena pričakovanja, medtem ko se naša »prava narava« skrije ali pa nanjo sčasoma povsem pozabimo.
Morda pride vse to najbolj do izraza, ko smo povsem izčrpani, ker si ne privoščimo počitka, prepričani, da si ga ne smemo. K temu nas sili ekonomija pozornosti, v kateri nismo le potrošniki, temveč smo hkrati tudi proizvod, ki se prodaja oglaševalcem. Naša pozornost, naši podatki, naša čustvena angažiranost postanejo surovina za akumuliranje kapitala.
Izčrpanost ljudi zato ni naključna, temveč je rezultat sistematično načrtovane ekonomije.
Ta »nova normalnost« se pomembno razlikuje od preteklih oblik družbenega nadzora. Tradicionalno zatiranje je bilo očitno in zunanje – ljudje so vedeli, da jih zatirajo. Sodobna oblika zatiranja je subtilna – ljudem se predstavlja kot »svoboda« in samouresničevanje. Sodobna oblast ne prepoveduje in ne kaznuje, ker ji ni treba. Nasprotno, proizvaja želje, identitete in načine življenja. Ljudje ne čutijo, da so primorani k performativnosti; čutijo, da se zanjo »svobodno« odločajo, ker to sovpada z njihovimi globoko ponotranjenimi željami. Pristno so zato prepričani, da živijo tako, kot jim narekuje »svobodna volja«, čeprav živijo v resnici po zunanjih pričakovanjih.
Ko je Marx nekoč dejal, da je idealni delavec tisti, ki živi od zraka in ves čas dela, kar pomeni, da za njegovega lastnika, kapitalista, sploh ni strošek, so se mu posmehovali. Danes skuša velikansko število ljudi doseči natanko isto. Želijo ves čas delati, radi bi dosegli svetlobo na obzorju, ki obljublja »uspeh«, pot do tja pa tlakujejo nenehna obvestila, nasveti in priporočila, kako živeti, kaj početi in zakaj, konstantna propagandna sporočila, nevidne zahteve po nenehnem komuniciranju, prefinjene zahteve, da so ves čas na voljo, vedno vklopljeni, nikoli odsotni.
Naša vrednost, vrednost naše eksistence, našega življenja, vrednost našega delovanja je ves čas pod vprašajem. Nikoli nismo dovolj dobri, nikoli ne naredimo dovolj in zlasti nikoli ne naredimo vsega. Kdor ni nenehno na razpolago, je morda celo slab človek, sebičnež, egocentrični posebnež, ljudomrznež. Kdor ni deloholik, je najverjetneje zgolj lenoba. Nenehna odzivnost je znak, da smo voljni in ustrežljivi.
Kaj pomeni v orisani perspektivi sveta mistična bližnjica do razsvetljenstva? Kaj danes pomeni biti razsvetljen?
Ali ni današnje razsvetljenstvo najprej spoznanje, da s svetom upravljajo nezreli ljudi, duhovno poškodovani agresivni prostaki, ki ne razumejo narave uničevalnosti in samouničevanja?
Pred skoraj stotimi leti je Einstein izbral vprašanje »Zakaj vojna?« in prosil Freuda za izmenjavo misli o njem. Izjemen trenutek: fizik in psihoanalitik, oba judovska intelektualca, ki živita v vse bolj nevarni Evropi, poskušata razumeti sile, ki bodo kmalu ogrozile njun lastni obstoj in obstoj milijonov drugih.
Freud je tedaj že vedel, da so ljudje zmožni svojo individualno moralno presojo prepustiti voditeljem, ki jih občudujejo ali se jih bojijo. To ni nujno patološko – sledenje vodji je lahko nujno in učinkovito. Postane pa nevarno, ko same voditelje ženejo destruktivni impulzi ali ko cinično manipulirajo z agresivnimi nagoni svojih sledilcev.
Ko so ljudje frustrirani, tesnobni ali nezadovoljni s svojim življenjem, je lahko psihološko zadovoljivo imeti nekoga, ki ga je mogoče kriviti in napadati. Vojna ponuja preprosto rešitev problemov: »naše« težave povzročajo »oni« in če jih premagamo ali pa uničimo, bo vse bolje. Zopet bomo Veliki.
Ali pa nam je za razne projekte, ki se imenujejo MAGA in MIGA, popolnoma vseeno.
Morda nas veliko bolj zanimajo mikro prakse osvobajanja od orisanega »osvobajanja« – drobni, vsakdanji načini, kako lahko začnemo prekinjati vzorce samoizčrpavanja. Tudi v totalnih sistemih namreč vselej obstajajo reže in možnosti za drugačno delovanje.
Mislim na »tiho upornost«, »počasno življenje», »digitalno razstrupljanje«. Pa na kooperative, ekonomijo sodelovanja, univerzalni temeljni dohodek. Ljudje smo po naravi zmožni za eksperimentiranje z drugačnimi načini organiziranja dela in življenja, ne le za »svobodno« sledenje, podrejanje in samoizčrpavanje.
Dušan Rutar
pred 8 urami