Za vojaške parade in golo razkazovanje moči ob svojem rojstnem dnevu navadno skrbijo diktatorji. Take prizore dobro poznamo iz zgodovine. Prav tako nam je znano, da se zdijo ljudem avtoritarna gibanja privlačna v času negotovosti. Psihologija pa nam pojasni, kako se ljudje v takih obdobjih odzivajo na strah, negotovost in željo po nadzoru. Nekateri se mahoma obrnejo proti diktatorjem – in jih pomagajo ustvariti.
Diktatorji so surovi ljudje, ki računajo na moč in hočejo kontrolo. Političnih odločitev se lotevajo s silo, ne pa z razumom. Zapakirajo jih tako, da so videti razumne, vendar niso. Ko jih odpakiramo ali dekonstruiramo, zlahka odkrijemo, da so nekatere neracionalne, nekatere so neumne, nekatere nevarne – včasih so blazne. Poleg kontrole in obvladovanja imamo tako vedno več uničevanja, zato je dolgoročno tudi kontrole in obvladovanja vse manj – do tragičnega konca.
Ali ni res, da tako razkazovanje moči pred gledalci potrebujejo predvsem šibki ljudje, ki so notranje negotovi, ki jih je strah in se bojijo »nasprotnikov«? Ustvarjajo jih sami, ker jih, psihološko vzeto, nezavedno potrebujejo. Z njimi tekmujejo, pred njimi se dokazujejo.
V resnici dokazujejo vse to (notranjo šibkost, negotovost, strah, paranoidnost), pa tudi strah pred staranjem in umiranjem. Vedo, da bodo kmalu odšli s tega sveta. Potrebujejo videze moči. Ta ni njihova, verjamejo pa, da bodo opazovalci zunanje izraze moči povezali z njihovimi notranjimi duševnimi stanji. A opazovalci, ki niso njihovi oboževalci, niso neumni. Dobro vedo, da so notranje zlomljeni, in vedo, da zdravilo za tako zlomljenost niso zunanje parade, temveč terapevtska poglobitev vase in spoprijem z lastnimi demoni. Tega kajpak ne bodo naredili, ker so prepričani, da so močni. Prepričali so se že zdavnaj. Težava pa je, da jih pri tem podpirajo množice – podobno zlomljenih ljudi. Zardi njihove podpore se čutijo še močnejše – in krog se sklene.
Radi bi bili diktatorji in dejansko postanejo. Živijo v fantazijskem svetu. V njih prebivajo demoni, ki jih ogrožajo, posledice njihovih odločitev pa nosijo navadni ljudje okoli njih. Tem je vseeno za njihove demone in fantazijske svetove, vendar so nemočni. Prenašajo posledice in učinke odločitev ter ne vedo, kako naj jih ustavijo. Nekega dne bo sicer vsega konec, to vedo, toda škoda bo velika.
Kako torej razmišljajo diktatorji in zakaj jih nekateri ljudje podpirajo?
Znanstvene študije so doslej dokazale, da imajo močno željo po družbeni prevladi. Ta osebnostna značilnost je povezana z željo po krepitvi hierarhičnih družbenih struktur in željo po ohranjanju neravnovesja moči. Psihološko so nagnjeni k temu, da družbene neenakosti prepoznavajo kot naravne in zaželene. Na svet gledajo kot na areno, v kateri skrbijo za ohranjanje sebe, večinoma z uporabo sile. Obnašajo se vzvišeno, svoj »jaz« povezujejo z močnimi organizacijami in celo z ljudstvom, zato v govorih uporabljajo kraljevski »mi«. Ne vedo, kaj se res dogaja v državi, in svetovalci jim nenehno rade volje predstavljajo izkrivljene informacije o stanju, ker jim hočejo ugajati. Na njihovo odločanje močno vpliva paranoidnost glede ohranjanja nadzora nad vsem, ki ga želijo za vsako ceno. Razvijejo grandiozen sistem prepričanj, v katerem vidijo sebe kot zgodovinsko neizogibno figuro. Psihologi ugotavljajo, da imajo nizko raven odprtosti za izkušnje in visoko raven vestnosti, kar vodi, skupaj z dojemanjem negotovega in grozečega okolja, k kroničnemu občutenju sveta kot nevarnega in grozečega kraja. Prav tako globoko verjamejo v idejo, da bi morale v družbi nekatere skupine, denimo, »zmagovalci«, naravno prevladovati nad drugimi. To ni le politična strategija; mislim na temeljno prepričanje o tem, kako bi moral svet delovati.
Svet pa je odprt. Človeška eksistenca je odprta. Taka je po svoji naravi. Kaj to pomeni? Pomeni, da ne more spoznati sebe v celoti, brez ostanka. Odprtost pomeni tudi ne-celost in nedokončanost. Logično je, da ne more poznati sebe v celoti, saj taka celota preprosto ne obstaja. Obstaja pa iluzija o njej in obstaja iluzija, da je zgolj človek (še) ne more dojeti in povsem opisati. V resnici pa niti domnevna Celota ne more opisati sebe, saj mora k vsakemu poskusu opisa dodati še ta poskus. In ne more se opisati sama – potrebuje posameznega človeka. Opisovanje Celote se tako izteče v neskončnost. A zakaj je tako filozofsko razmišljanje sploh pomembno ali celo koristno?
Koristno je, ker trenutno živimo v svetu, v katerem nekaj političnih diktatorskih starcev vleče poteze, ki so lahko katastrofalne za ves svet. Ne vedo dobro niti, kakšen ta svet sploh nje, kakšna je celota, o kateri in v kateri se odločajo, niti, kakšne so lahko posledice njihovih odločitev. Ne morejo vedeti, kakšna je celota (sveta), a se obnašajo, kot da vedo. Zanašajo se na svoje nagone in intuicije ter izhajajo pri odločanju iz lastnih zamer, travm iz otroštva, jeze, maščevalnosti in podobnega. V tem je velik problem sodobnega sveta.
Članek, ki ga berem, ima naslov »Trump, Netanyahu and Khamenei – three angry old men who could get us all killed« (Simon Tisdall, The Guardian, 16. junij 2025). Govori o treh jeznih starcih, ki nas lahko vse pobijejo. Njihova idiosinkratičnost nas sploh ne bi zanimala, če ne bi bili na položajih, kjer se lahko odločajo o usodi vsega sveta. Bila bi nepomembna, z njo bi se morda ukvarjali kvečjemu kakšni klinični psihologi ali morda psihiatri. Nihče ne bi imel interesa, da jih spozna ali se druži z njimi. Bili bi zgolj – starci.
Tako pa so na položajih, na katerih imajo moč odločati o svetu. Ne le o sebi in bližnjih, temveč o svetu kot celoti. Namesto na modrost, skrajno previdnost in veliko mero sočutja za ljudi se pri svojem odločanju zanašajo na moč, silo in prepričanja, ki ne zdržijo nobene resne kritične analize. V družbah znanja, v katerih se poziva prebivalce h kritičnemu razmišljanju, se obnašajo kot razbojniki s sumljivo nizko stopnjo inteligentnosti. Ne mislim le na njihove kognitivne sposobnosti, mislim tudi na socialno in čustveno inteligentnost.
Odločajo se po zelo primitivnem principu: Razlogi za vojno se vedno najdejo. Korenine večjih konfliktov pogosto segajo desetletja nazaj – in to velja za izraelsko-iransko maščevanje, ki sega v islamsko revolucijo leta 1979. Tako imenovana »senčna vojna« med obema se je v zadnjih letih okrepila. Vendar sta se strani izogibali popolnemu konfliktu – do zdaj. Kdo je torej v prvi vrsti kriv za to nenadno eksplozijo brez primere? (Prav tam.)
Dejansko lahko govorimo o nenadni spremembi, eksploziji.
In svet je znova v položaju, v katerem se je že znašel. Nič se ni spremenilo in se morda celo ne more spremeniti: jezni starci vlečejo poteze, bombe padajo, ljudje umirajo, politiki se prepirajo »al prav se piše kaša ali kasha« in so zgolj – nemočni.
Nemoč je velika. Moč nekaterih je velikanska.
Svetu vse bolj vladajo trije jezni starci, katerih vedenje vzbuja resne dvome o njihovi presoji, zdravi pameti, motivih in celo o njihovi prisebnosti (prav tam).
Naivno je misliti, da so vsi politični voditelji duševno zdravi, inteligentni in morda celo modri ljudje, ki vedo, kako voditi države in skrbeti za blagostanje državljanov. Saj nekateri so taki, medtem ko drugi preprosto niso. Demokracija namreč še ne pomeni, da pridejo do moči vselej najboljši ljudje. Pomeni, da včasih pridejo najslabši.
Petinsedemdesetletni Netanjahu ni primeren niti za vodenje Izraela, kaj šele za sprejemanje odločitev o življenju ali smrti v njegovem imenu. Ajatola Ali Hamenej, iranski bojeviti vrhovni voditelj, je drugi glavni krivec. Šestinosemdesetletnik sedi na vrhu represivnega, koruptivnega teokratskega režima, ki je izgubil stik z družbo in ljudmi, ki jim domnevno služi. Trump, star 79 let, je tretji mož v tej tragediji, ki se ji je bilo mogoče izogniti. Preveč je len, da bi preučeval podrobnosti. Namesto tega se prepušča nevarnosti in se zanaša na nagone, ki so vedno slabi (prav tam).
Toda zgodbe o diktatorjih s tem še ni konec. Pravzaprav postaja šele zares zanimiva.
Živijo namreč ljudje z »avtoritarnimi osebnostmi«, ki jih diktatorski voditelji dobesedno privlačijo, kot privlači svetloba nočne metulje. Avtoritarni privrženci diktatorjev imajo tri skupne težnje: ubogajo avtoritete iz svoje skupine (to se imenuje avtoritarna podreditev); kaznujejo kršitelje pravil (avtoritarna agresija); in togo podpirajo dolgoletne tradicije (konvencionalizem).
Potem se vse skupaj poveže v celoto.
Ko verjamemo, da je svet nestabilen in nevaren, iščemo načine, kako ponovno prevzeti nadzor. Logično. Na žalost za naše demokratične institucije je zaupanje diktatorju in uveljavljanje avtoritarnega obnašanja eden od načinov za ponovno vzpostavitev občutka nadzora.
Krog se sklene, kot rečeno. Diktatorji spodbujajo psihološke vzorce ljudi, zaradi katerih ti odkrivajo grožnje povsod. Verjamejo v lastno zgodovinsko nujnost, ustvarjajo informacijske mehurčke, ki potrjujejo njihov pogled na svet, hkrati pa sprejemajo vse bolj tvegane odločitve. Medtem privrženci, preobremenjeni z negotovostjo, najdejo tolažbo v avtoritarnih strukturah, ki obljubljajo preproste odgovore na kompleksne probleme.
Dušan Rutar
Jun 16, 2025