Sodobno življenje v neoliberalnem svetu ni podrejeno ideološkim zahtevam, za katere bi ekonomisti in sociologi dali roko v ogenj, češ da so pravilne in onkraj »lažne zavesti« neposredno povezane z resnico o globokem smislu in pomenu naših končnih eksistenc. Ne, občutek pogoste negotovosti, nenehne tekmovalnosti, hladne individualne izolacije in pretirano individualizirane odgovornosti za lastni »uspeh« je le spremljevalni odtenek množice brez ugovora vnaprej sprejetih prepričanj in verjetij, da je neoliberalno življenje boljše in kakovostnejše od vseh drugih načinov življenja, kar jih pozna človeštvo in jih je doslej preizkusilo. Domnevno je to tudi življenje v najboljši možni preobleki – kot bi živeli v najboljšem od vseh možnih svetov.
Njegovo delovanje opredeljujejo tri glavne idejne koordinate: življenje v družbi je v temelju tekmovalno; družba ne obstaja, obstajajo le posamezniki; uspeh v življenju je odvisen od njihovih sposobnosti in zmožnosti. Ideje so sicer sprte med seboj in so dokazano neresnične, vendar so še vedno v obtoku in kljubujejo vsem dokazom. Delujejo, ker ljudje množično verjamejo vanje, zato onkraj socialnih veščin, ki jih ti med seboj tekmujoči posamezniki nujno potrebujejo, ni ponujeno nobeno čustvo. Seveda ni, kajti čustveni, prijazni in na sočutju utemeljeni recipročni medsebojni odnosi, okrepljeni z altruizmom, v neoliberalnem družbenem redu dejansko zavirajo »uspeh«. Empatija in sočutje delujeta v takem svetu negativno, kajti logika neoliberalnega sistema, izpeljana do konca, je, da je že za otroke in njihov »uspeh« v življenju najbolje, če so brez »mater« ali pa živijo z empiričnimi materami, ki se držijo odmaknjeno, da laže racionalno načrtujejo otrokovo prihodnost in ne spodbujajo čustev in sočutja, medtem ko je oče potreben le toliko, da jih nauči osnovnih socialnih veščin, ki so za uspeh v tekmovalnem svetu nujno potrebne. Najboljša alternativa za očeta in mater je tako – umetna inteligenca kot množica uporabnih racionalnih algoritmov.
Morda je eno najbolj grozljivih dejstev neoliberalnega sveta trpko spoznanje, da so nekateri ljudje s sociopatskimi in psihopatskimi značilnostmi, ljudje, ki so nagnjeni k brezkompromisnemu agresivnemu vedenju, zmožni dosegati v neoliberalnem redu za druge ljudi nedosegljive cilje in veljati za »uspešne«.
Pomanjkanje empatije in sočutja deluje v neoliberalni praksi, ki terja »močno voljo«, veliko dela, produktivnosti in učinkovitosti, pozitivno, zato je tudi družina, potrebna za ustvarjanje posameznikov, najbolj učinkovita takrat, ko je brez zmožnosti za empatijo in sočutje. Strogo vzeto, tako življenje sicer ni mogoče, se mu je pa mogoče približevati, kot je že sicer mogoče optimizirati življenje. A ceno takega optimiziranja je vselej treba plačati. In včasih je ogromna, če pomislim le na najstnike, s katerimi se srečujem, potem ko so se skušali ubiti ali pa so resno razmišljali, da bi se.
Moja izkušnja, ki jo krepijo taka srečanja, dokazuje, da sočutje vse bolj velja za neučinkovito ali ekonomsko neracionalno, obenem pa nastajajo prepričljive raziskave, ki kažejo, da empatija ni le čustveno koristna, temveč je tudi nevrološko bistvena. Otroški možgani preprosto potrebujejo za razvoj uglasitev in empatično zrcaljenje. Za nikogar ni dobro, če te temelje ogrozijo zahteve glede produktivnosti, ki so jim preko staršev izpostavljeni otroci.
Znotraj orisanih neoliberalnih koordinat naj bi imel vsak posameznik na voljo dovolj prostora za individualno podjetništvo kot najboljši način, kako uspeti v življenju. Tekmovanje tako nadomešča sodelovanje, skupnost je vse bolj le arena za individualne dosežke. Neoliberalni subjekt ne obstaja v mreži odnosov, temveč v polju konkurentov in potencialnih koristnih virov, saj so se ljudje spremenili v kapital. Posamezniki postanejo lastni gospodarji in ponotranjijo imperative produktivnosti, zato doživljajo celo sočutje do sebe kot neuspeh. Nastane zanka optimiziranja samega sebe, iz katere se zlepa ne rešijo.
Družbena solidarnost in skupnostna skrb, utemeljeni v empatiji in sočutju, v taki perspektivi samodejno odpadeta v korist individualizma, zasebne lastnine, osebne odgovornosti in – ironično – družinskih vrednot.
Da, poleg posameznikov in posameznic vendarle obstaja tudi družina kot temeljna družbena celica. Zanimivo je, da žargon poudarja, da družba ne obstaja, vztraja pa, da obstaja družina. A težave z razumevanjem neoliberalnega življenja so veliko večje od teh drobnih nekonsistentnosti, ki dokazujejo, da družina enkrat obstaja, drugič pa ne obstaja, kot ne obstaja družba, da so družinske vrednote enkrat potrebne in koristne, spet drugič ne.
Ko postanejo ljudje posamezni atomi, globoko prepričani, da družba dejansko ne obstaja, da so torej sami na svetu, se znajdejo v svetu, v katerem naj bi se samouresničevali in postajali vse bolj avtonomni, toda obenem že vedo, da to ni mogoče. Zakaj ni?
Zato, ker v takem individualiziranem svetu ni predvidena niti empatija niti ni predvideno sočutje, medtem ko so medsebojni odnosi skrčeni na nujno komuniciranje, v najboljšem primeru pa na kratkotrajne in mimobežne stike. Ljudje brez empatije in sočutja tako ne morejo računati na medsebojno podporo, solidarnost, pomoč in spodbujanje, če bi slučajno pomislili na kaj od tega. Vsak je na svoji ladji, na kateri je kapital (pardon: kapitan), veslač in krmar obenem.
Pomanjkanje empatije in sočutja v neoliberalnem svetu tako ni težava, vsaj predvidena ni, če teče vse po idealnem scenariju, kajti poslovni uspeh zagotavlja neregulirani trg kot najširši okvir individualne konkurence. Ta ne predvideva ne empatije ne sočutja tako rekoč po definiciji. Podobno človeškega vedenja in delovanja v neoliberalnem svetu nič več ne pojasnjujemo s sklicevanjem na družbene ali kolektivne dimenzije, saj če družba ne obstaja, je logično nesmiselno sklicevati se nanje.
Nesmiselno se je sklicavati na pristno človeško povezanost, saj je ni mogoče reducirati na strateško prednost. Izolirani posamezniki živijo v sistemu, ki ustvarja in vzdržuje to izolacijo, hkrati pa ustvarja iluzijo povezanosti. Drugi ljudje so sicer vidni, a ne kot soljudje, temveč kot primerjalne metrike in potencialni viri. Kot »človeški kapital« tako vse bolj ustvarjamo svet, kjer se lahko jasno vidimo, vendar se ne moremo srečati in dotakniti.
Logično nesmiselno pa je tudi sklicevanje na družino. Če ni družbe, ni nobene potrebe po družini, saj tudi v njej obstajajo zgolj med seboj tekmujoči posamezniki. Ti skušajo živeti neoliberalne vrednote konkurence, agresije, pohlepa in izkoriščanja, da bi uspeli in se samoaktualizirali. Res je, da preživijo vsak dan nekaj časa pod isto streho, toda vpeti so v tržne odnose, zato drugih in drugačnih odnosov ne potrebujejo. Zakaj je torej družina nenadoma tako zelo pomembna?
Odgovor na zastavljeno vprašanje je izjemno pomenljiv in paradoksen. V neoliberalnem svetu je namreč družina nujno potrebna natanko zaradi – neoliberalnih vrednot. Kaj to pomeni?
Individualizacija družbenega življenja in njegovo krčenje na množico med seboj ločenih posameznikov, ki tekmujejo na globalnih trgih, ima namreč vsaj en droben problem, o katerem sem spregovoril prejšnjič. Imenuje se reprodukcija.
Ljudje se kajpak morajo obnavljati, sicer se prekmalu iztrošijo, dejstvo pa je tudi, da se prej ali slej postarajo, upokojijo in na koncu umrejo. Neoliberalni red, tako kot vsak drugi red, potrebuje nove, sveže, močne in zdrave ljudi. Nekdo jih mora roditi. Denimo, ženske. To pa je šele uvod v problem.
Ko postanejo posamezniki utrujeni, bolni, nemočni, stari ali invalidni – namenoma uporabljam ta izraz iz časa industrijske revolucije –, mora zanje nekdo skrbeti. Nenadoma se pojavi velika potreba po empatiji, sočutju in etični skrbi za drugega.
A posamezniki ne bodo skrbeli za druge posameznike, če so konsistentni s seboj, saj vsakdo skrbi zase, kot je bilo že dokazano. Kdo bo torej skrbel? Družina, seveda, saj družba ne more, itak pa ne obstaja, država, ki mora biti vitka, pa tudi ne. Skrb se lahko privatizira ali pa prenese na – družino.
Toda idealni neoliberalni človek vendarle skrbi zase, tekmuje z drugimi, ne potrebuje medsebojnih odnosov in družine, ne čuti empatije, sočutja in ljubezni. Osredotočen je na krepitev volje, disciplinirano in učinkovito delo, ustvarjalnost, kreativnost, vseživljenjsko razvijanje kompetenc ter, kajpak, uspeh in samouresničevanje. Kako je potem s seksom in z rojevanjem otrok? Vse slabše, kot smo videli.
Tudi družina, ki jo v novoreku tvorijo biološka mama, biološki oče in vsaj en otrok, je nujno na udaru. Njena usoda je negotova, ženske rojevajo vse manj otrok, še vedno pa ni logično, da bi kdo skrbel za invalidne, bolne in ostarele ljudi, saj čustva, kot sta empatija in sočutje, niso več osrednji vidiki človeškega blagostanja. Vrednost človeškega bitja in celotnega življenja je vse bolj ozko opredeljena skozi produktivnost in tržno vrednost, ne pa skozi medsebojne odnose, zato ti nimajo več ne moralnega ne etičnega pomena.
Rodil se je še en paradoks: neoliberalizem ustvarja umetno pomanjkanje na področju človeške povezanosti, hkrati pa proizvaja neskončne želje na področju potrošnje. Pogoji družbenega življenja tako spodkopavajo prav tiste oblike medsebojnega prepoznavanja, ki so potrebne za smiselni človeški obstoj.
Ironično je, da živimo v dobi materialnega obilja brez primere, a hkrati doživljamo vse večjo revščino v odnosih. Ali kot je dejal pred leti Zygmunt Bauman: za naše odnose je vse bolj značilna minljivost in pogojna zavezanost – vključno, kar je najbolj zaskrbljujoče, med starši in otroki.
Družina zato vse bolj živi to, kar bi Theodor Adorno imenoval »poškodovano življenje« – hkrati je bistvena za reprodukcijo družbenega reda, a poškodovana z vrednotami tega istega reda. Starši se tako soočajo z nemogočo nalogo: ustvariti čustveno odporne, neodvisne posameznike brez prav tistih čustvenih povezav, ki spodbujajo odpornost in zdravo medsebojno odvisnost. To ustvarja življenje, za katerega je značilno notranje protislovje – zahteva prav tiste pogoje, ki jih hkrati spodkopava. Grozljiva podoba mater, ki »ohranjajo distanco«, da bi bolj racionalno načrtovale prihodnost svojih otrok, razkriva, kako neoliberalizem kolonizira celo naše najintimnejše povezave in spreminja negovalne odnose v strateške projekte razvoja človeškega kapitala.
Neoliberalno življenje, v katerem ljudje sicer vedno znova izjavljajo, kako srečni in zadovoljni so, spodkopava naš temeljni način obstoja z drugimi. Cena ni zgolj psihološka, temveč je tudi eksistencialna: poblagovljenje skrbi ne ustvarja smiselnih, transformativnih povezav z drugimi, z delom in s svetom samim. Instrumentalizacija odnosov ustvarja etično krizo skrbi za drugega, kot bi dejal Emmanuel Lévinas. Mislim na redukcijo Drugega z obraza, ki nas postavlja pred neskončne etične zahteve, na zgolj uporabni predmet. Zoženje uspeha v življenju na merljive enote ustvarja eksistenco, ki je vse bolj ločena od širine pomena, ki naredi človeško življenje zares vredno.
Etika skrbi za drugega pa nas kljub vsemu vedno znova spominja, da odvisnost in soodvisnost nista slabosti, temveč sta temeljni človeški stanji. Skrb za drugega ni v nasprotju s pravičnostjo, temveč je zanjo bistvena. Smiselna življenja so vpeta v tradicije in skupnosti, ki zagotavljajo okvire za odličnost, ki presega tržno uspešnost. Naše utelešene čustvene izkušnje konstituirajo razumevanje sveta in mu ne nasprotujejo.
Empatija, sočutje in skrb za drugega so zato znotraj neoliberalnih okvirov revolucionarna dejanja. Te čustvene sposobnosti niso zgolj zasebne vrline ali tržno zanimive kompetence, temveč so temelji tega, kar imenuje Virginia Held, avtorica knjige z naslovom »Etika skrbi«, alternativne družbene ontologije – različni načini razumevanja tega, kaj resničnost sploh je. Z odnosi, ki temeljijo na skrbi, ne pa zgolj na posameznikovih vrlinah in kompetencah, potrjujemo, da imajo odnosi sami po sebi vrednost, ki presega instrumentalno rabo človeškega kapitala. Ko prakticiramo sočutje, zavračamo reduciranje drugih na tekmece ali vire takega kapitala. Ko kultiviramo solidarnost, utelešamo alternativne možnosti za organiziranje skupnega egalitarnega življenja.
Naj izpostavim še to. Pogovori z mladimi, s katerimi se srečujem, vedno znova potrdijo, da je v tej preprostosti nekaj globoko močnega – samo v pogovoru. V svetu, ki ga vse bolj posredujejo optimizacijske meritve in zahteve glede produktivnosti, ustvarja pristni pogovor redek prostor, kjer je mogoče drugega človeka videti in ceniti takšnega, kot je, ne po tem, kar ustvari. Resnično, morda se zdi presenetljivo, kako ta pristop neposredno preprečuje osrednji problem, ki ga skušam pojasniti. Medtem ko neoliberalne dejavnosti pogosto reducirajo ljudi na njihovo koristnost, pogovori ponovno vzpostavijo notranjo človeško vrednost. Najstniki se učijo, da se jim ni treba nenehno optimizirati, da bi si zaslužili skrb in povezanost. Še posebej dragoceno je, kako to gradi odpornost proti zunanjim pritiskom in ne prinaša le začasnega olajšanja. Z razvijanjem samospoštovanja, ki temelji na njihovi pristni identiteti, ti najstniki pridobijo notranje vire za krmarjenje po sistemu, ki jim lahko še naprej postavlja instrumentalne zahteve.
Številni ljudje vendarle kljub vsem desetletja dolgim eksperimentom niso popustili in se niso spremenili v neoliberalne živali, vsaj vsi se niso, zato je še vedno dovolj posameznikov in zlasti posameznic, ki nimajo nobenih težav ne z empatijo, ne s sočutjem in ne z dobrimi, kakovostnimi medsebojnimi odnosi, ki temeljijo na odgovornosti in etični skrbi za drugega. So nosilci prihodnje revolucije, zato se jim na tem mestu globoko priklanjam.
pred 6 urami