Že pol leta me močno zanima odpor ljudi v Srbiji, ki se organizira okoli študentskih protestov. Upirajo se navadni ljudje, elita se ne upira, ker ji je udobno. Navdušuje me njihova vztrajnost, ki je zgledna, medtem ko me odzivi oblastnikov ne presenečajo, saj po pričakovanjih proizvajajo simptome in se oklepajo oblasti. Nekaj podobnega se trenutno dogaja v ZDA. Ljudje se prebujajo.
Prav zato me zanima tudi zgodovina konceptov, s katerimi so avtorji doslej skušali pojasniti nenavadna razmerja med oblastniki in podrejenimi ljudmi. Oblast namreč deluje le, če jo podrejeni ljudje svobodno sprejemajo in potrjujejo, sicer ne. Ko nehajo verjeti vanjo, je v trenutku nemočna.
Upori pa so vseeno redki, ker jih je težko organizirati in izpeljati. Danes je človeštvo na razpotju, kajti zaradi podnebnih sprememb obstaja možnost, da ne preživi. Zdi se, da je skupno delovanje zoper tiste dimenzije družbeno-ekonomskega življenja, ki najbolj onesnažujejo ozračje in oceane, še zelo daleč ali pa sploh ni mogoče. Zakaj je tako?
Étienne de La Boétie (1530–1563) ponudi prvi del odgovora: oblast je tudi urok, ne le struktura, Antonio Gramsci ga nadgradi: s hegemonijo ljudje začnejo verjeti, da je trenutni red naraven, neizogiben ali celo zaželen.
Da bi ljudje tako verjeli, je najbolje poslušnost nežno vtkati v tkivo življenja z izobraževanjem, religijo, mediji, oblikovanjem navad in gradnjo institucij. Ko vse to deluje, se ljudje zlepa ne upirajo. A ne upirajo se zato, ker so neumni ali šibki, temveč zato, ker so dobro socializirani. Tedaj kot razumna bitja vedo, da so alternative bodisi nevarne bodisi nemogoče. Ko nastopi kriza, staro sicer umira, a novo se ne more roditi. Trenutno jo živimo.
Michel Foucault je zato še vedno aktualen. Pokazal nam je, kako moč ne le zatira, temveč tudi ustvarja resničnost. Pomaga namreč oblikovati to, kar smo, kako se vidimo (kot »normalne«, »koristne«, »zdrave« itd.). Upravlja, ne le podreja. Skozi željo, identiteto, norme in »resnico«. Deluje skozi nas, ne le nad nami. Ne ubogamo le iz strahu, temveč predvsem zato, ker imamo ponotranjeno moč. Postanemo svoja lastna policija. Močno pritiskamo sami nase.
Čeprav vemo, da je podnebna kriza eksistencialna, ostaja globalno sodelovanje nedosegljivo. Zakaj? Najprej zaradi razpršene odgovornosti, ki pomeni, da smo odgovorni vsi, zato se nihče ne čuti neposredno odgovornega. Najhujši učinki so vselej »v prihodnosti«, čeprav se že dogajajo. Strukturna moč industrije, države in elite, ki profitirajo od onesnaževanja, oblikujejo zakone, medije in izobraževanje. Psihološko zanikanje se lepo ujema z ideologijo, da se o gospodarski rasti, potrošnji in konkurenci ni mogoče pogajati. Neoliberalni kapitalizem ostaja z nami.
Človeštvo je prav zato na prelomnici. Podnebna katastrofa ni le problem, vezan na okolje – gre za civilizacijsko krizo. Težava ni le tehnična, temveč je tudi etična in politična. Vprašanje je ves čas pred nami, le da se z njim nočemo resno ukvarjati. Si sploh lahko predstavljamo način življenja onkraj dobička, pohlepa, hierarhij in prevlade? Smo zmožni dekonstruirati ideologije, ki nas ohranjajo poslušne?
Hannah Arendt je nekoč rekla: »Najbolj radikalni revolucionar bo dan po revoluciji postal konservativec.«
Pa vendar revolucija ostaja nujna – ne nujno nasilna, temveč konceptualna, etična in odnosna. Kako bi lahko potekala?
Naj odgovorim z ozirom na proteste v Srbiji in gibanje v ZDA. Poraja se namreč upanje.
Gibanje v Srbiji predstavlja konceptualno revolucijo. Izpodbija prevladujoče pripovedi o tamkajšnjem življenju, ki jih vsiljujejo ljudem državni mediji in politične elite. Študenti in drugi se ne pustijo vleči za nos. Na novo opredeljujejo, kaj je mogoče v javni sferi, in trdijo, da državljani niso pasivni subjekti, temveč aktivni akterji, ki so sposobni zamišljati si spremembe in jih izvajati.
Vse skupaj je pravzaprav izjemno preprosto, kot sem namignil uvodoma. Ko začnejo ljudje pripovedovati drugačne zgodbe o lastnih življenjih, je oblast povsem nemočna. Imenujmo to konceptualna revolucija. Zlahka ugotovimo, da ni krvava ali nasilna.
Enako lahko rečemo za etično revolucijo. Začne se z globokim občutkom odgovornosti do sodržavljanov ter žrtev sistemske malomarnosti in družbenih krivic. Vztrajni, nenasilni protesti v Srbiji, tudi kljub ustrahovanju in nasilju, dokazujejo zavezanost pravičnosti in odgovornosti. To je etična drža. Ni omejena le na nasprotovanje korupciji, temveč se razteza tudi na spodbujanje kulture skrbi in medsebojne podpore. Taksisti so, denimo, študentom, ki so protestirali, ponudili brezplačne prevoze. Ko dobro premislimo, ugotovimo, da tudi etična revolucija ni zelo težka.
Ostane še odnosna revolucija.
Večkrat so me vprašali, kdo organizira in vodi gibanje v Srbiji. Tako sprašujejo, ker so navajeni na hierarhije in oblast – tam vedno nekdo poveljuje, organizira in vodi. V Srbiji so študenti presegli tradicionalne hierarhije in delitve. Uporabljajo decentralizirane metode organiziranja, z rotirajočimi predstavniki in s kolektivnimi procesi odločanja, zaradi česar oblasti težko zatirajo gibanje s ciljanjem na posamezne voditelje.
Poleg tega so protesti pridobili podporo različnih segmentov družbe, vključno s profesorji, kmeti in z umetniki, kar ponazarja široko zastavljeno željo po demokratični prenovi. Ta vključenost odraža odnosno revolucijo, kjer se vezi v skupnosti krepijo s skupnimi vrednotami in kolektivnim delovanjem, kar je čisto nekaj drugega kot samotna individualizirana skrb za lastni »uspeh«.
Srbsko študentsko gibanje ponuja prepričljiv primer, kako se lahko konceptualne, etične in odnosne revolucije združijo, da bi izzvale avtoritarnost ter si zamislile pravičnejšo in bolj participativno družbo. Njihova dejanja poudarjajo moč mobilizacije ljudi na lokalni ravni in pomen solidarnosti pri soočanju s sistemskimi krivicami. V svetu, ki se spopada s kompleksnimi krizami, od podnebnih sprememb do erozije demokracije, takšna gibanja osvetljujejo poti do transformativnih sprememb, ki temeljijo na kolektivni dejavnosti, etični zavezanosti in relacijski solidarnosti.
Ali se ne dogaja nekaj podobnega kot v Srbiji trenutno v ZDA, saj ljudje po vseh zveznih državah s protesti izražajo svoje nasprotovanje predsednikovi administraciji in njenim ukrepom?
Srbski študentski protesti, ki jih je sprožil tragični dogodek v Novem Sadu, so se razvili v širše gibanje proti sistemski korupciji in avtoritarni vladavini. Podobno so protesti v ZDA odziv na zaznane grožnje demokraciji in državljanskim pravicam. Ljudje razumejo, kaj se dogaja, in čutijo odgovornost, obenem pa vedo, da lahko kaj dosežejo le skupaj, zato se organizirajo.
V obeh državah so v ospredju mladi in študenti. Organizirajo množične demonstracije in izkoriščajo družbene medije za mobilizacijo. Gibanji uporabljata decentralizirane strukture, zaradi česar sta odporni na zatiranje in prilagodljivi različnim lokalnim kontekstom. Ti protesti so del širšega vzorca državljanske angažiranosti in odpora, ki ga opažamo po vsem svetu in odražajo skupne skrbi glede upravljanja, pravic in odgovornosti.
Sočasni pojav teh protestov v Srbiji in Združenih državah Amerike poudarja globalno hrepenenje po demokratični prenovi in etičnem upravljanju. Ponazarjajo kolektivni odpor proti avtoritarnim težnjam in ponovni premislek o državljanski udeležbi.
Ta je zelo potreben, kajti slabi fantje (bad guys) vse prevečkrat zmagajo, kot bi rekla Anne Applebaum. In diktatorji bi radi narekovali, diktirali, kako naj se svet obrača. Radi bi upravljali z njim, ker je taka neoliberalna mantra: z vsem je treba upravljati.
Za razliko od centraliziranih avtokracij 20. stoletja današnji avtoritarni režimi delujejo prek sofisticiranih omrežij, ki ne delujejo kot ideologija. Omrežja vključujejo kleptokratske finančne sisteme, transnacionalno korupcijo, vojaške, policijske in nadzorne agencije, ki zatirajo domačo opozicijo ter si delijo taktike in vire z drugimi avtokratskimi državami, propagandne stroje, farme trolov, ki širijo dezinformacije in pogosto sodelujejo na mednarodni ravni, da bi spodkopali demokratične spodbude. Teh omrežij ne veže skupna ideologija, kot rečeno, temveč skupni interesi za ohranjanje oblasti in kopičenje bogastva.
Dušan Rutar
pred 13 urami