V zadnjih mesecih sem imel več predavanj na različnih koncih Slovenije in ob različnih priložnostih (znanstvene konference, šolska okolja, izobraževanje odraslih), ker sem govoril o inkluziji, inkluzivnih okoljih, družbeni pravičnosti in hendikepu. Predvsem sem želel poudariti zastarelost in problematičnost medicinskega razumevanja hendikepa in posebnih potreb. Tukaj je kratek povzetek mojih predavanj.
Vsesplošni medicinski model invalidnosti, defektov, motenj in posebnih potreb že dolgo postavlja invalidnost kot individualni problem – napako, motnjo, defekt ali nenormalnost, ki prebiva v človekovem telesu in zahteva fiksacijo, terapijo, obravnavo ali prilagoditev.
Vendar veljavne znanstvene raziskave vse bolj podpirajo socialni in družbeni model hendikepa, ki poudarja, da številne omejitve, s katerimi se srečujejo invalidi ali ljudje z oviranostmi, niso neločljivo povezane z njihovim stanjem, saj jih vsiljujejo okolja, sistemi in odnosi, oblikovani za neinvalide in ljudi, ki navidezno nimajo nobenih posebnih potreb.
Študije s področja invalidnosti in posebnih potreb dosledno dokazujejo, da ko družbe odstranijo fizične, komunikacijske in vedenjske ovire, se funkcionalni vpliv okvar znatno zmanjša. Raziskave, objavljene v Journal of Disability Policy Studies, denimo, kažejo, da dostopno oblikovanje okolja ne koristi le 15–20 % ljudi s priznanimi invalidnostmi, temveč približno 40 % splošne populacije, ki se sooča s situacijskimi ali začasnimi omejitvami, ovirami in preprekami.
Gospodarski primer je enako prepričljiv. Poročilo Accenture iz leta 2020 je pokazalo, da imajo podjetja, ki sprejemajo vključevanje invalidov in skrbijo za dostopnost, dvakrat večjo verjetnost, da bodo imela večje donose za delničarje kot njim sorodna podjetja. Medtem Svetovna banka ocenjuje, da izključitev invalidov iz delovne sile stane gospodarstva med 3–7 % BDP letno. Poleg tega popisni podatki dosledno premalo upoštevajo razširjenost invalidnosti. Washingtonska skupina za statistiko invalidnosti ugotavlja, da tradicionalne raziskovalne metode pogosto spregledajo ljudi z manj vidnimi invalidnostmi, vključno s kronično bolečino, stanji, ki omejujejo energetsko opremljenost ljudi, in kognitivnimi razlikami, za katere se posledično seveda zdi, da ne obstajajo. Ko se uporabljajo obsežnejša orodja za merjenje, se stopnje razširjenosti invalidnosti znatno povečajo – nekatere ocene kažejo, da ima do 32 % prebivalstva v danem trenutku invalidnost.
Ta statistična nevidnost ohranja in krepi škodljivi krog nevednosti, nevidnosti in izključevanja: premalo upoštevamo, kdo vse ima posebne potrebe, nato pa uporabimo te umetno nizke številke, da upravičimo minimalne naložbe v dostopnost, zaradi česar so invalidi izključeni iz javnega življenja, izobraževanja in zaposlitve – zaradi česar so še manj vidni.
Staranje svetovnega prebivalstva dodaja tej sliki še eno dimenzijo. Zaradi daljše življenjske dobe in višjih stopenj preživetja postaja invalidnost zaradi prej usodnih stanj vse pogostejši del človeške izkušnje. Glede na demografske projekcije bo večina ljudi, ki dočaka visoko starost, kdaj v življenju doživela invalidnost.
Namesto da bi torej na invalidnost gledali kot na nišno vprašanje, ki prizadene majhno družbeno manjšino, za katero pravijo, da bi jo bilo treba vključiti, raziskave podpirajo razumevanje invalidnosti kot univerzalne človeške izkušnje – tiste, ki se prepleta z drugimi vidiki identitete, kot so spol, rasa, razred in veroizpoved, spolna naravnanost, ter ustvarja zapletene vzorce družbene marginalizacije in privilegijev, v katerih uživa elita.
Ko torej prepoznamo invalidnost kot pričakovano razsežnost človeške raznolikosti in ne kot individualno pomanjkljivost, lahko zgradimo družbe, ki spoštujejo celoten spekter človeškega utelešenja in spoznanja. Vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, zato ni »Kako popravimo invalidna telesa?«, temveč raje »Kako odpraviti onemogočajoče ovire, ki so jih ustvarile naše družbe?« Ta premik ni samo etično nujen – je demografsko neizogiben.
Dušan Rutar
Apr 09, 2025