Na nekem predavanju sem izpostavil pomen vključujočih medosebnih odnosov. V poplavi žargona o inkluziji in inkluzivnosti, vključenosti in vključevanju otrok in mladih s posebnimi potrebami se že nekaj časa sprašujem, ali smo ljudje res sposobni egalitarnosti. Sprašujem se tudi, zakaj tako težko prenašamo drugačnosti in razlike, čeprav pogosto zatrjujemo, da nas eno in drugo bogati. Ni namreč res, da nas vselej brezpogojno bogatijo. Morda si želimo, da bi nas bogatile, toda če si Jud v Nemčiji iz tridesetih let prejšnjega stoletja, te razlike med ljudmi prav malo bogatijo. Pravzaprav je zelo verjetno, da te bodo ugonobile. Ni torej res, da nas medsebojne razlike avtomatično bogatijo. Kakor ni res, da z lahkoto prenašamo razlike in drugačnosti. Včasih jih preprosto nočemo in ne zmoremo prenašati, saj še lastne notranje različnosti ne poznamo dobro in imamo z njo težave.
To pa še ne pomeni, da se ne moremo naučiti živeti z razlikami in se navdihovati ob njih.
Resnično, sprejemanje drugačnosti ni nekaj samoumevnega, temveč je zahteven notranji proces, ki se ga lahko lotimo, če se ga zares hočemo. Človeku je zelo zahtevno biti odprt.
Na predavanju sem razgradil ali, bolje, dekonstruiral naivni koncept »bogatenja z razlikami«, razgalil sem lažno predpostavko, da nas razlike same po sebi bogatijo. Vztrajal sem, da nas lahko včasih razlike, ravno nasprotno, življenjsko ogrozijo. Pod vprašaj sem postavil sentimentalni multikulturalizem in opozoril na globlje mehanizme človeške izključevalnosti.
Obstaja nekaj, kar imenujemo psihološka kompleksnost sprejemanja drugačnosti, ki razkriva notranjo napetost med našo deklarativno odprtostjo in dejansko sposobnostjo sprejemanja različnosti oziroma drugačnosti. Enako obstaja človeška krhkost – naša želja po sprejetju drugačnosti pogosto ostaja le retorika in del politično korektnega žargona.
Genealogija strahu pred drugačnostjo razkriva globoko vgrajene mehanizme zavračanja drugačnosti, demoniziranja drugačnosti in človeško potrebo po izključevanju drugačnosti. Obstaja strah pred neznanim, ki včasih močno oblikuje naš odnos do drugega in celo do samega sebe. Pedagogika empatije in sočutja nas po drugi strani spodbuja k soočenju s takimi strahovi. To pomeni, da lahko inherentno zadržanost pred drugim in drugačnim tudi presežemo.
Dobro je zato prisluhniti zgodbam o osebni preobrazbi posameznikov, ki so premagali lastne predsodke in strahove. Upam, da bom imel kdaj priložnost moderirati večere z ljudmi, ki bodo pripovedovali o takih preobrazbah.
Potrebujemo zgodbe in potrebujemo dobre pripovedovalce. Zgodbe strahu iz prve roke: »Oni bodo spremenili naš način življenja«, »Ogrožajo mojo varnost in stabilnost«, »Želijo prevzeti moč in privilegije«, »Ne razumejo in ne spoštujejo naših tradicionalnih vrednot«.
Morda se bomo tako dokopali do novih odgovorov na stara vprašanja.
Kako naj se ljudje naučijo, da ne bodo več projicirali lastnih notranjih strahov na »druge«, nadomestili pomanjkanje razumevanja in neposrednih medosebnih izkušenj, presegli podedovane kulturne vzorce sovražnosti, se odrekli potrebi po občutku lastne superiornosti?
Kaj storiti, da bo več ljudi izgubilo strah pred izgubo identitete, spremembo ustaljenih vzorcev vedenja in razmišljanja, strah pred izgubo ekonomskih privilegijev? Kako premagati eksistencialno negotovost glede lastne vrednosti?
Bistvo strahu pred drugačnostjo namreč sploh ni toliko v realnih grožnjah, temveč v globoki psihološki potrebi po varnosti in predvidljivosti. Drugačnost postane projekcijsko platno lastnih notranjih negotovosti, ki se v zelo negotovem času, v katerem živimo, stopnjujejo.
Podnebne spremembe ustvarjajo fundamentalno eksistencialno krizo, ki se ne zmanjšuje, temveč se krepi. Na delu je globalna preobrazba, ki presega klasične geopolitične konflikte. Ljudje prvič v zgodovini doživljajo sistemsko grožnjo preživetju celotne civilizacije, negotovost postaja prostorska, saj se številni sprašujejo, kateri deli planeta bodo še primerni za življenje. Podnebne migracije bodo verjetno povzročile množične premike populacij, medtem ko se bodo konflikti iz klasičnih meddržavnih spopadov spreminjali v kompleksne hibridne oblike nasilja v obliki asimetričnih vojn, ekonomskih in informacijskih vojn, v nestabilnosti globalnih sistemov oskrbe in nepredvidljivosti mednarodnih zavezništev.
Ljudje doživljajo novo kvaliteto strahu, ki ni več lokalen, temveč je globalen. Grožnje postajajo sistemske, ne več individualne, občutek nemoči postaja prevladujoče psihično stanje, hitrost sprememb presega človeške prilagoditvene zmožnosti.
Ključno spoznanje je, da negotovost ni več zunanja okoliščina, temveč postaja notranje psihično stanje. Ljudje se učijo živeti v permanentni nestabilnosti. Oblikovanje sočutnih in vključujočih skupnosti je vse bolj oddaljena utopija.
Dušan Rutar
pred 5 dnevi