Obstaja železna zakonitost sveta, v katerem živimo. Pravzaprav zveni skoraj kot prepoved: nihče ne sme postaviti pod vprašaj tega, kar izraža tujka «business as usual«. Tej zakonitosti se mora podrediti tudi znanost, ki raziskuje podnebne spremembe. Biznis mora namreč teči naprej, kot da bi se morale podnebne spremembe prilagoditi biznisu, ne pa biznis podnebnim spremembam. Nekaj norega je na tem, kajti iz vesolja je videti, da človeštvo skrajno resno jemlje biznis, ne jemlje pa resno podnebnih sprememb, ki so zanj dolgoročno neprimerno pomembnejše.
Ali lahko rečemo, da so trenutne podnebne spremembe srhljive, strašljive, mrke, zelo neprijetne? Zakaj so take?
Podnebne spremembe so res zelo zaskrbljujoč pojav, ki vzbuja pri nekaterih znanstvenikih globoko eksistencialno tesnobo, medtem ko njegovi zanikovalci mirno spijo. Njegova zastrašujoča narava izhaja iz več medsebojno povezanih dimenzij, o katerih ne želijo vedeti ničesar, morebitne posledice so res apokaliptične: ogromna izguba biotske raznovrstnosti; človeške migracije brez primere zaradi regij, kjer ni več mogoče živeti; morebitni zlom kmetijskih sistemov; možna destabilizacija globalnih gospodarskih in političnih struktur. Obstajajo tudi psihološke razsežnosti podnebnih sprememb, ki zajemajo občutek posameznikove in kolektivne nemoči, ekološko žalost, medgeneracijske travme, eksistencialni strah pred prihodnostjo življenja in človeške civilizacije. Najbolj uničujoče posledice bodo nesorazmerno prizadele ranljivo prebivalstvo v državah v razvoju, ki so najmanj prispevale k emisijam toplogrednih plinov, kar bo povzročilo globoko moralno krizo.
Tema podnebnih sprememb pa ni samo v preobrazbi okolja, temveč jo odkrivam v potencialu ljudi, da temeljito spremenijo odnos do lastnega življenja na tem planetu, kar izpodbija naše najosnovnejše zgrešene predpostavke o napredku, preživetju in našem mestu v ekosistemu.
Dejstva so res neizpodbitna, vendar jih skušajo nekateri ljudje, tudi doktorji znanosti so med njimi, še vedno izpodbijati; še huje, nekateri se obnašajo, kot da jih sploh ni, čeprav so dobro plačani, da se dnevno ukvarjajo z njimi in jih razlagajo. Patetičnost njihovega početja je usmiljenja vredna zlasti danes, ko podnebne spremembe resno ogrožajo celotno človeštvo, medtem ko je na dnevnem redu medijsko sprenevedanje, da ni tako hudo, da naj nas ne skrbi, ker bo še vse v redu, da panika ni potrebna.
Naloga znanstvenikov pa ni, da ljudem sladko govorijo, da bi jim bili všečni. Njihova naloga je artikuliranje resnice. In ta je
Naslov članka, ki ponazarja zapisano, je: Ali se je terminalno pospeševanje temperature začelo decembra 2024? (Did a Terminal Temperature Acceleration Event start in December 2024?, https://arctic-news.blogspot.com/). Dejstva, kot rečeno, so neizpodbitna: Suha območja zdaj predstavljajo 40 % vse zemlje na Zemlji, razen Antarktike. Tri četrtine svetovnega ozemlja je v zadnjih 30 letih utrpelo bolj sušne razmere, te pa bodo verjetno trajne, če upoštevamo študijo, ki jo je izvedel UN Science Policy Interface, skupina znanstvenikov, ki so jo sklicali Združeni narodi (Fiona Harvey, Drylands now make up 40% of land on Earth, excluding Antarctica, study says, The Guardian, 9. december 2024). Kaj se dogaja?
Dogaja se to, kar je že zdavnaj predvideno. Torej se ne dogaja ničesar presenetljivega, zares novega, kaj šele šokantnega ali škandaloznega. Dogajajo se katastrofalne spremembe podnebnega sistema, ki jih človeški um očitno ni pripravljen razumeti, kaj šele sprejeti. Tragičnost njegovega odzivanja na empirične spremembe je obžalovanja vredna, vendar na kratko ni mogoče ničesar spremeniti.
Čeprav Savdska Arabija gosti konferenco, se zdi, da nerada govori o podnebni krizi, ki je ključno gonilo dezertifikacije po svetu. Savdska Arabija je imela obstruktivno vlogo tudi na ključnem podnebnem vrhu, okvirni konvenciji ZN o podnebnih spremembah na konferenci pogodbenic (Cop) v Azerbajdžanu prejšnji mesec (prav tam).
Kot rečeno, verjetno se še nekaj časa ne bo nič spremenilo, ker se kratko malo ne more. Človeški um ne bo čez noč magično postal drugačen. Natančneje, ne bo se spremenila raba uma, ne bo se zgodilo to, kar je predvidel Kant dve stoletji nazaj, ko je razmišljal o nedoletnosti ljudi, ki so sami odgovorni za nedoletnost. Nedoletni bodo namreč še naprej, čeprav je Kant jasno zapisal odgovor na vprašanje, kaj je razsvetljenstvo.
Ljudje ne bodo razmišljali o čemerkoli in toliko časa, kot je potrebno, da se dokopljejo do resnice, ne bodo o tem javno govorili. Javne rabe uma bo torej malo, kot je je bilo malo tudi v času, ko je bil Kant še živ.
Zakaj je pomemben ravno Kantov odgovor na vprašanje, kaj je razsvetljenstvo?
Ker je zanj razsvetljenstvo najmočnejši in najgloblji osvobodilni potencial človeškega razuma – radikalna intelektualna emancipacija, ki presega zgolj pridobivanje znanja in postane transformativna družbena in individualna praksa svobode, ki je šola ne zmore, ker je preveč ujeta v prenašanje znanja in informacij, ne sledi pa idealom razsvetljenstva in osvobajanja ljudi.
V Kantovem filozofskem okviru predstavlja zmožnost neodvisnega in javnega razmišljanja o katerikoli temi tudi končni izraz človekovega dostojanstva, kar je izjemno pomembno spoznanje. Ne gre namreč le za individualno intelektualno svobodo, temveč za kolektivni projekt človeškega napredka, ki ga kopičenje dobrin in storitev ne more udejanjiti. Javna raba uma postane tako kritični mehanizem in glavni vzvod, prek katerega ljudje izzivajo vsakokratne družbene omejitve in postavljajo pod vprašaj vse ljudi, ki hočejo biti avtoritete, a ne zmorejo javne rabe uma, zaradi česar se družbeno znanje ne širi, temveč se zgolj obnavlja in s pomočjo medijev spreminja v vulgarne različice.
Temeljna predpostavka je torej ta, da ko je posameznikom dovoljeno kritično razmišljati brez strahu pred kaznijo ali družbeno represijo, se zgane več ključnih družbenih sprememb.
Prvič. Intelektualna avtonomija ljudi se uveljavlja in udejanja kot temeljna človekova pravica. Drugič. Ustvarjanje znanja postane dinamičen proces sodelovanja – namesto izmenjavanja informacij in komuniciranja. Tretjič. Dogmatične strukture – bodisi verske, politične ali družbene – so nenehno podvržene izzivom, zato ne morejo okosteneti in se dolgo ohranjati pri življenju. Četrtič. Razum sam postane demokratično, participativno prizadevanje ljudi za boljše življenje.
Za Kanta razsvetljenstvo torej ni statično stanje, temveč je aktiven proces intelektualnega in moralnega samoodločanja in samoupravljanja.
Z ustvarjanjem vedno novih odprtih prostorov, kjer se misli svobodno artikulirajo, preučujejo in izpodbijajo, se družba premika k vse večji racionalnosti, medsebojnemu razumevanju in človeški emancipaciji. Javna raba uma tako postane revolucionarno dejanje – nenehno pogajanje o znanju, ki preoblikuje individualno zavest in kolektivni človeški potencial. S tem nenehnim kritičnim dialogom človeštvo napreduje, izziva lastne omejitve in uresničuje svoje najgloblje etične in intelektualne sposobnosti.
Orisanega razsvetljenstva ni na obzorju, namesto njega se tam zbirajo temni oblaki. A verjeti mi ni treba prav nič. Oglejte si prispevek z naslovom Nujne razmere na Antarktiki: Znanstveniki šokirani zaradi taljenja morskega ledu (Antarctica emergency: Scientists shocked as sea ice melts,
).
Dušan Rutar
Dec 09, 2024