Zelo lahko in všečno se je imeti za demokrata; celo v Severni Koreji ali na Kitajskem. Nekaj drugega pa je razumeti koncept demokracije, zlasti demokratičnega materializma. Kaj je torej demokratični materializem?
Koncept demokratičnega materializma Alaina Badiouja predstavlja globoko filozofsko kritiko sodobnega globalnega kapitalizma in liberalnodemokratične ideologije.
Demokratični materializem je prevladujoča sodobna paradigma z nekaterimi značilnostmi, ki jih ljudje sprejemajo kot nevprašljive, neproblematične in kot take, ki ne potrebujejo nobene kritične analize. V resnici pa so vprašljive, če nanje pogledamo iz zornega kota vsakega človeka.
Tak pogled nam pokaže, da pomeni demokratični materializem krčenje ali reduciranje človeške eksistence, ki ni dobra. Številnim ljudem se sicer zdi, da je tako krčenje nujno, vendar ni. Krčenje človeških eksistenc, o katerih govorim, zajema tri velika področja: ekonomija, tehnologija, subjektivna izkušnja življenja. Krčenje poteka tako, da so v ospredju spontane vsakdanje zavesti ljudi: tržna ekonomija, tehnološke inovacije, individualna subjektivna izkušnja.
Krčenje pomeni zmanjševanje kompleksnih človeških eksistencialnih potencialov v ozek triumvirat: ekonomske transakcije, tehnološki napredek in osebna potrošnja. Posamezniki se tako postopoma spreminjajo v ekonomske enote, katerih primarno vrednost določajo tržna produktivnost, tehnološka prilagodljivost in iskanje osebnih užitkov.
Badiou upravičeno trdi, da demokratični materializem odpravlja resnično politično možnost z depolitizacijo človeške izkušnje. Nadomešča namreč kolektivno domišljijo in transformativno politično delovanje z individualiziranimi potrošniškimi izbirami in administrativnim upravljanjem. Sistem se preko medijev predstavlja ljudem kot nevtralen in univerzalen, hkrati pa dejansko krepi obstoječe strukture moči in hierarhična družbena razmerja ter preprečuje radikalno preoblikovanje družbenih odnosov.
Kritični vpogled v Badioujevo analizo razkrije, da demokratični materializem nevtralizira pravi revolucionarni potencial človeških bitij. Z drobljenjem kolektivne izkušnje na individualne transakcije in reduciranjem ljudi na ekonomske podatkovne točke ustvarja navidezno demokratično fasado, ki prikriva globoke sistemske neenakosti.
Badioujeva filozofska kritika nas izziva, da prepoznamo, kako naša trenutna družbena organizacija omejuje, namesto da bi osvobajala človeški potencial. Vsakdanja izkušnja potrjuje zapisano.
Vsakdanje spremljanje govorov, ki jih imajo politiki, sem sodijo tudi govori drugih pripadnikov premožne elite, zlahka razkrije, da njihovih nosilcev ne zanima resnica. Bolj jih zanimajo zabavne medijske vsebine, neoliberalni novorek in trivialna mnenja, ki jih širijo med državljane in državljanke, zahvaljujoč sodobnim tehnologijam.
Ljudem tako ob priložnosti povedo na preprost in vsem razumljiv način, kdaj je električna energija cenejša in kdaj je dražja, kdaj naj perejo perilo in kdaj raje ne, kako naj skrbijo za svoje položnice, da ne bodo zneski na njih previsoki. S takimi medijskimi sporočili se jim želijo približati, prikupiti, želijo jim biti všeč.
V resnici pa je njihova dolžnost, da opravljajo delo, za katerega so tudi dobro plačani, ki zajema poseben čas, za katerega se morajo odločiti. Na kaj mislim?
Mislim na preprosto spoznanje, da je družbeno življenje kompleksno in komplicirano. Ljudje na oblasti so izvoljeni, da ga tudi razumejo. Če ga ne razumejo, ne moremo sprejemati pametnih odločitev, s katerimi vplivajo nanj. Torej je zelo pametno uporabiti posebni čas za razumevanje resnice družbenega življenja, s katerim sicer upravljajo.
Ukvarjanje z resnico družbenega življenja pa ima značilnost, ki je za marsikoga zahtevna in celo preveč zahtevna. Resnice družbenega življenja namreč niso konservativne. Alain Badiou tako dokaže, da ne skušajo ohranjati obstoječih stanj družbenega življenja. Prav zato jih praviloma zlasti zastopniki oblasti ne marajo in so do njih sovražno razpoloženi. Kognitivno je zato neprimerno laže zabavati ljudi s svojimi mnenji in komentarji.
Resnica družbenega življenja njima nobene resne zveze z všečnostjo. Nobene smiselne potrebe ni, da je oblast državljanom in državljankam všeč. Od oblastnikov se ne pričakuje všečnosti, od njih se pričakujejo razumen, pametne in modre odločitve.
Kljub vsemu je resnica demokratičnega materializma, da neoliberalna družba z lahkoto ohranja svojo odpornost s prefinjeno simbiozo med ekonomskimi strukturami in političnimi mehanizmi. Parlamentarna demokracija zagotavlja popolno kamuflažo za neoliberalne ekonomske strategije, ustvarja iluzijo izbire, hkrati pa v osnovi ohranja obstoječa razmerja moči. Usklajevanje poteka skozi utrjene predstave demokratičnega zastopanja, medtem ko ekonomska politika ostaja dosledno prokorporativna. Politične stranke po vsem spektru se združujejo okoli temeljnih neoliberalnih ekonomskih predpostavk, medijski in politični diskurz predstavlja ekonomske alternative kot nerealne ali nevarne, volilni mehanizmi pa ustvarjajo percepcijo potencialne spremembe brez vsebinske transformacije. Občasne radikalne kritike družbenega življenja se hitro izgubijo v proceduralnih razpravah, ki dokazujejo nemožnost resničnih sprememb, medtem ko obetavne postopne spremembe nikoli v bistvu ne izzivajo gospodarskih struktur. Tržna logika je v taki perspektivi edini racionalni pristop k družbeni organizaciji.
Genialnost sistema je v njegovi zmožnosti, da se nenehno razmnožuje, preoblikuje in maskira. Z minimalnimi prilagoditvami in simboličnimi reformami preprečuje resnične strukturne izzive. Politične volitve postanejo v bistvu tekmovanja v upravljanju, ne pa priložnosti za smiselno družbeno preobrazbo. Ta zapleten mehanizem zagotavlja, da lahko neoliberalni kapitalizem absorbira in nevtralizira morebitne izzive, zaradi česar je sistemska transformacija izjemno težavna.
Dušan Rutar
pred 17 urami