Nihče na svetu ne želi podnebnih sprememb, pa jih vendarle vsi imamo. Nekateri se branijo pred njimi z zanikanjem, vendar so še vedno tu. Drugi prisegajo na magične tehnološke rešitve, toda teh ni in ni. Države nenehno prisegajo, da bodo naredile vse, kar je v njihovi moči, da bi jih ustavile, toda vsako leto porabi človeštvo več nafte kot prejšnje leto, vsako leto spusti v ozračje več ogljikovega dioksida kot prejšnje leto. Kaj se dogaja? Kako je to mogoče? Ali človeštvo sploh ve, kako ustaviti podnebne spremembe? Morda jih želi ustaviti, a ne ve, kako to narediti. Mogoče je, da sicer ve, kako jih ustaviti, a še vedno ne ve, kako vednost spraviti v dejanja. Želi si dejanj in akcij, a te ne morejo nastati same od sebe. Nekateri skušajo ukrepati, vse skupaj pa odnaša proti prepadu.
Situacija je zares absurdna: nihče pri zdravi pameti noče podnebnih sprememb, nihče jih ne zna ustaviti. Človeštvo kot celota ne želi podnebnih sprememb, a jih ne zna ustaviti niti kot celota, če so že posamezniki nemočni. Potrebuje energijo, potrebuje jo vsak posameznik, nihče ne želi zmanjšati porabe energije, saj bi trpelo gospodarstvo, trpeli pa bi tudi posamezniki. Nihče ne želi zmanjšati proizvodnje dobrin, vsi skupaj bi jih radi imeli več in boljše, vsak človek si želi blagostanja, saj si ga zasluži.
Podobno razmišljanje zasledimo na drugih področjih življenja. Nihče ne želi vojne, denimo v Gazi, vsi izjavljajo, da so za mir, da si ga želijo, ker je v njihovem najboljšem interesu, pa vendar vojna divja naprej. Podobno Putin ne pozabi vsakič poudariti v svojih govorih, da si želi miru bolj kot vsega drugega, toda vojna v Ukrajini teče nemoteno naprej, kot da poteka sama od sebe.
Države se bojijo svetovne vojne, zato se oborožujejo. Uničevalne moči je na svetu iz dneva v dan več, toda vsi zatrjujejo, da bi radi živeli v miru, trgovali med seboj in sodelovali, da bi vsi skupaj uživali v blagostanju, ki ga zagotavlja nemotena proizvodnja dobrin. Klasična zapornikova dilema, ki jo spremlja tragedija skupnega.
Narašča medsebojno nezaupanje, narašča napetost, narašča nelagodje, narašča destruktivna moč, naraščajo podnebne spremembe. Raste tudi gospodarstvo, rastejo borzni indeksi, vsi sodelujejo, a na ključnih področjih sodelovanja ni, kot bi nenadoma magično izginilo.
Vse pogostejše so tudi pripovedi o nezemeljski civilizaciji, katere zastopniki obiskujejo Zemljo in nas preučujejo. Nekateri govorijo kar o njihovi zaskrbljenosti, ker obstaja realna možnost, da se človeštvo preprosto uniči z jedrskim orožjem ali da izgine z galaktičnega zemljevida, ker kratko malo ne zna ustaviti podnebnih sprememb.
Tudi če so take zgodbe povsem izmišljene in nimajo niti najmanjše empirične podlage, nam dajejo misliti, kajti ljudje intuitivno vedo, da potrebujejo vero v Velikega Drugega. Meni je vseeno, kako ga imenujejo, pomembno je, da želijo verjeti v njegov obstoj, da bi se izvlekli in preživeli, ker hočejo preživeti.
Umetniška kompozicija fotke, ki jo dodajam besedilu, njen avtor je Sergio Žukov, je osupljiva, dobro pa ponazarja našo skupno tragedijo, ki sem jo izrisal.
Buča je postavljena na megleno, eterično ozadje z nečim, kar je videti kot umetna megla, ki ustvarja srhljivo vzdušje. Leži na temni travi ali senu, posutem z odpadlim listjem, na robu kadra pa je namig na drugo bučo. To smo mi.
Osvetlitev krepi občutek stiske in tesnobe, saj je topel oranžni sij v čudovitem kontrastu s hladnejšimi, meglenimi toni ozadja. Ta kontrast poglablja občutek dramatičnosti, ki si ga sicer želimo v noči čarovnic – srhljivo in rahlo grozeče, a hkrati igrivo –, toda danes nam nikakor ne bi smelo biti do smeha.
Dušan Rutar
pred 13 urami