Marx in Freud nista odkrila samo tega, da obstajajo mehanizmi, tako družbeni kot individualni, ki delujejo za hrbti ljudi in nad njihovimi glavami ter vplivajo na njihova življenja, temveč sta odkrila tudi, da nastajajo pri tem simptomi, ki se jih večina ljudi dolgo niti ne zaveda, ko pa se jih končno vendarle zave, zahvaljujoč razsvetljenski analitični misli redkih posameznikov, ki imajo dovolj znanja in poguma za resnično rigorozno kritično razmišljanje, tudi o dejstvih, za katera se zdi, da so nevprašljiva, je bodisi čas za revolucijo bodisi je prepozno za karkoli. Ali kot je nekoč dejala Simone de Beauvoir: ne morem se strinjati z ljudmi, ki pravijo, da moramo preprosto pripoznati kompleksnost sveta, nato pa mirno živeti naprej. Naše odločitve imajo namreč vselej posledice. Lahko da ne vemo zanje in jih ne poznamo, morda zanje niti nočemo vedeti, kar je še slabše, vendar vztrajajo in sprožajo nove posledice. Nikoli namreč nismo nevtralni opazovalci objektivnega sveta, temveč smo vselej že vpleteni vanj, vselej smo angažirani, vselej imamo interes. V resnici si tako ne znam predstavljati prihodnjega življenja ljudi brez novega uveljavljanja resnice, pravičnosti in sočutja.
Študije znova in znova dokazujejo pomen spraševanja o vplivih socialnih medijev na ljudi, zlasti na mlade, o pomenu in smislu govorjenja in razpravljanja o »anksiozni generaciji«, o zaskrbljenosti ljudi glede prihodnosti, o podnebnih spremembah in možnosti tretje svetovne vojne. Očitno je, da živimo življenja, v katerih ni tako enostavno reči, da je vse v redu in da je pred nami svetla prihodnost.
V nekaterih ljudeh narašča želja po pristnih izkušnjah in »pravi« vsebini. A katere so pristne izkušnje in kaj je prava vsebina?
Zanima me zlasti pojav, ki ga zaznamuje kratica »Fomo«, ki pomeni, da se človek dobesedno boji, da je torej neopredeljeno tesnoben, da bo nekako izključen, da bo postal neviden, če ne bo ves čas navzoč v digitalnih socialnih medijih, če se bo torej znašel zunaj njih, v realnem svetu.
Paradoksno je, da precej mladih ljudi izjavlja, da niti ni tako dobro biti na spletu, da jih tam zalezujejo in spolno nadlegujejo, zlasti mlada dekleta, da vedno znova vidijo prizore, ki jih nočejo gledati, da je na spletu veliko grdih reči, neumnosti, žaljivk, sovražnega govora, zmerjanja, primitivnosti. Tako izjavljajo, dodajajo, da bi bili na spletu raje manj časa, kot pa dejansko so, pa kljub temu ne izstopijo, ker so prepričani, zmotno sicer, da ni dobro izstopiti. Ali pa tako prepričanje kljub vsemu ni zmotno, temveč je pragmatično? V kakšnem svetu smo se znašli?
Dober odgovor na zapisano vprašanje je že pred desetletji podal francoski marksistični filozof Guy Debord, ko je v knjigi Družba spektakla (La Société du Spectacle) zapisal: Spektakel ni zbirka podob, temveč so družbeni odnosi med ljudmi, posredovani s podobami. Te ustvarjajo dvodimenzionalno, plosko realnost, v kateri so ljudje vse bolj odtujeni tako od sebe kot drug od drugega. Verjamejo namreč v podobe, v njihovo privlačnost, zato jih ustvarjajo še sami, s tem pa ustvarjalno prispevajo k družbi spektakla svoj nujni delež – ne kot pasivni opazovalci življenja, temveč kot njegovi zelo aktivni, dinamični opazovalci in ustvarjalci njegovih video reprezentacij. Tudi politični režimi postajajo vse bolj spektakelski, pa naj imamo pred očmi ameriške predsedniške volitve, vojno v Ukrajini ali genocid nad Palestinci v Gazi.
Naj zapisanemu dodam izsledke drugih raziskav, ki dosledno potrjujejo spoznanje, da več kot polovica vprašanih mladih ljudi izjavlja, da so zaskrbljeni glede svoje prihodnosti, in da se zgolj četrtina počuti zelo samozavestnih v svojem življenju.
Domneva, kako zelo so ljudje povezani na spletu, je mizerna, kajti celo resnična povezanost je vedno znova na preizkušnji, ker je na spletu tudi veliko primitivnih, bolečih in žaljivih primerjav, izjav, mnenj, sramotenja ljudi, strašenja, saj je očitno, da pridejo do polnega izraza najbolj bizarne oblike človekovega vedenja in delovanja, ker se ljudje lahko skrivajo in ne odgovarjajo za svoje početje. To ne pomeni, da prej tega ni bilo, trditi kaj takega bi bilo res neumno, pomeni pa, da je danes takih pojavov veliko več, saj je posameznik nenadoma delček globalnega sveta, še pred nekaj desetletji pa je bil najpogosteje le delček vasi, v kateri je živelo sto ljudi, ne pa osem milijard.
Življenje na spletu, če ga lahko tako imenujem, paradoksno lahko poveča posameznikov občutek samote, osamljenosti in izoliranosti, izpostavljenosti in manjvrednosti. Platforme, kot so Instagram, TikTok in Facebook, spodbujajo uporabnike k ustvarjanju in uživanju skrbno urejenih predstavitev svojega življenja, pri čemer pogosto dajejo prednost videzu pred avtentičnostjo. Natanko o tem je govoril tudi Debord. Pojav sodobnih vplivnežev na družbenih omrežjih še bolj briše meje med pristno človeško izkušnjo in trženjem. Nadzorni kapitalizem omogoča nepredstavljivo zbiranje in monetizacijo osebnih podatkov, zato je družbeni spektakel še prodornejši, zlasti pa je vse bolj personaliziran.
Pa vendar smo lahko tudi optimisti. Spektakel je morda močnejši, vendar so močnejša tudi orodja in znanje za njegovo kritiko in morebitno subvertiranje.
Na tej točki bi rad izpostavil idejo, ki jo je zagovarjal J. J. R. Tolkien, avtor Gospodarja prstanov, v nekem razgovoru leta 1964. Na vprašanje, kaj je Srednji svet (Middle-earth), je odgovoril, da je natanko ta svet, v katerem živimo. To ni drugi svet, svet, ki je empirično nekje drugje, kot živimo sami.
Ne, Srednji svet je dobesedno ta svet, svet ljudi, nas samih. Ni nam torej treba odpotovati drugam, v druge kraje, morda celo na druge planete, kajti pravo potovanje je v duhovnem svetu, je v domišljiji. Ta je potrebna za razumevanje tega, kar lahko storimo in je tudi moralno prav, da storimo, zato ni naključje, ko Tolkien poudari: ni boljšega moralnega učitelja, kot je dobra pravljica.
Človek ima namreč to nenavadno zmožnost, da se zaveda svojega prostora, v katerem živi z drugimi bitji. Potem odkrije, da lahko izstopi iz njega, da se lahko približa njegovim mejam in nato pokuka ven. Če to stori, se mu odpre pogled v drug prostor, v prostor, ki ni njegov. In enako je s časom. Obstaja naš čas, rečemo, kot da je res naš. V resnici ni.
Lahko izstopimo iz svojega prostora in iz svojega časa. Izstopimo kot simbolno, duhovno bitje. In smo kakor popotniki pa simbolnih in duhovnih prostranstvih. Nobeden od njih ni naš, povsod smo le začasni gosti.
A zakaj izstopiti, zakaj odpotovati in ustvariti drugačen svet?
Najprej zato, ker spektakelski svet, v katerem živimo, ni dovolj egalitaren in pravičen. V njem je preveč hierarhij, preveč razmerij med gospodarji in hlapci, preveč izkoriščanja in preveč simptomov, da bi smeli biti potolaženi in pomirjeni, češ da je vse v redu.
Podnebne spremembe bodo v bližnji prihodnosti vse bolj opozarjale, kako neumno je zanemarjati simptome spektakelskega družbenega življenja in se vesti, kot da Marx in Freud sploh nista živela.
Dušan Rutar
pred 14 urami