Nobenega dvoma ni, da ljudje visoko cenimo svobodo. Bržčas nihče ne želi biti ujetnik, nesvobodno bitje. Ni dobro biti ujet – ne telesno, fizično, ne čustveno, simbolno, duhovno. Sedaj pa poglejmo, ali smo res tako svobodni, kot navadno mislimo, verjamemo ali želimo, da smo, in ali nam lahko psihoanaliza pove še kaj novega.
Veliko časa je že minilo, ko sem se prvič srečal s Spinozo. Bil je izjemen človek, ki je upal v svojem času povedati ne le v zavetju svoje sobice, temveč javno, da je Biblija polna nedoslednosti, notranjih nasprotij in obskurnosti. Da torej ni enotno, harmonično besedilo, usklajeno s seboj in napisano skladno z empiričnimi dejstvi.
Je bil Spinoza za tako spoznanje nagrajen in priznan? Ne, katoliška korporacija ga je izključila iz občestva in celo članom njegove družine prepovedala, da še kdaj spregovorijo z njim. A zakaj je to naredila, namesto da bi ga povišala, denimo vsaj v kardinala?
Vprašanje je kajpak povsem retorično, saj se kaj takega absolutno ni moglo zgoditi. Je danes kaj drugače?
Ljudje si vsak dan pripovedujejo zgodbe, polne magije, notranjih protislovij, nedoslednosti, obskurnosti in neskladnosti z empiričnimi dejstvi. Na prvi pogled se zdi, da to ni dobro, da bi lahko pripovedovali bolje, da bi celo morali, denimo v imenu resnicoljubnosti.
Kaj pa, če je tako pripovedovanje celo funkcionalno, kar pomeni, da opravlja pomembne funkcije, ki so nekoliko paradoksne in celo produktivne.
Dejstvo je, da imamo ljudje pogosto nasprotujoča si prepričanja ali se vedemo na načine, ki so v nasprotju z našimi vrednotami in prepričanji, kar pomeni, da govorimo eno, delamo pa drugo. A da bi zmanjšali psihično nelagodje, ki ga to prej ali slej povzroči, lahko sestavimo nove pripovedi, ki pomagajo uskladiti nedoslednosti, tudi če same vsebujejo nova protislovja. Zanimivo.
Svet je kajpak neverjetno kompleksen in naši možgani imajo omejene kognitivne vire. Poenostavljene pripovedi, tudi če so nedosledne, nam lahko pomagajo pri krmarjenju po tej kompleksnosti in učinkovitejšem sprejemanju odločitev, tudi če te niso vselej optimalne. Včasih se je zato bolje držati preprostih pravil in poenostavljenih zgodb, kot pa porabiti ogromno časa za oblikovanje kompleksnih pripovedi, ki so usklajene z najnovejšimi dejstvi, do katerih se je težko prebiti, vse skupaj pa nas lahko tudi veliko stane.
Naše osebne pripovedi igrajo ključno vlogo pri oblikovanju občutka sebe in odnosov z drugimi ljudmi. Nedoslednosti v teh zgodbah lahko odražajo večplastne in včasih nasprotujoče si vidike naših identitet, toda zgodbe, ki si jih pripovedujemo, lahko služijo tudi kot mehanizmi za obvladovanje težav in nam pomagajo pri obvladovanju težkih čustev ali izkušenj, ki jih slabo razumemo ali pa jih niti ne. Take pripovedi lahko dajejo prednost čustvenemu udobju pred strogo logično doslednostjo, včasih nas celo varujejo pred bolečino spoznanja, kako močno smo notranje razcepljeni.
Podobno informacije in dejstva pogosto razlagamo na načine, ki potrjujejo naša obstoječa prepričanja ali želje, kar lahko privede do nedoslednosti v naših osebnih pripovedih, pri čemer pa ni nujno, da nas te motijo ali vznemirjajo.
Razumevanje sveta je vedno nepopolno in tako bo tudi ostalo. Nedoslednosti v pripovedih lahko odražajo vrzeli v našem nepopolnem znanju ali razumevanju, kar je kratko malo nujno. Različne kognitivne pristranskosti, kot je potrditvena pristranskost ali temeljna napaka pripisovanja, nas lahko vodijo do konstruiranja in ohranjanja nedoslednih pripovedi v različnih družbenih kontekstih, ki lahko od nas zahtevajo, da predstavimo različice sebe, to pa vodi do pripovedi, ki niso vedno dosledne.
Čeprav te nedosledne pripovedi morda niso nujno potrebne za preživetje, se zdi, da opravljajo pomembne psihološke in socialne funkcije, obenem pa ni nujno, da so škodljive.
In kaj ima pri tem psihoanaliza?
Najprej nam pove, da sta je iskanje resnice in razumevanje sebe temeljno človeško prizadevanje in moralni imperativ. To stališče pomeni, da sta intelektualna poštenost in prizadevanje za razumevanje ključnega pomena za osebno rast, znanstveni napredek in dobro delujočo družbo.
Po drugi strani pa obstajajo situacije, ko lahko drugi etični vidiki prevladajo nad iskanjem ali sporočanjem resnice, kajti možno je, da razkritje ali govorjenje resnice lahko povzroči veliko škodo ali trpljenje drugim. Včasih je tako res, da sta delna resnica ali celo »plemenita laž« v službi dobrega.
Poleg tega je Freuda prav vprašanje o obstoju absolutne resnice pacientovega trpljenja privedlo do obrata, ki mu sledi koncept fantazme. Naše razumevanje sveta je namreč vedno omejeno z našimi predstavami, nezavednimi željami in pristranskostmi. Fantazme lahko prekoračimo, kot pravimo v žargonu, vendar moramo vedeti, kdaj, katero in za kakšno ceno.
Zavedanje izpostavljenih nedoslednosti in delo na njihovem reševanju lahko vodi do osebne, duhovne rasti in natančnejšega razumevanja sebe, drugih ljudi, odnosov in sveta. Res je tudi, da je lahko določena stopnja samoprevare prilagodljiva ali celo potrebna za duševno zdravje in učinkovito delovanje v družbi, res pa je tudi, da se včasih človek odloči, vedno znova imam pred očmi trenutek, ko Morfej pokliče Nea in se ta odzove na njegov klic, čeprav bi ga lahko zavrnil, da se spusti po toboganu in odpravi na pot, na kateri preveri, kako globoka je zajčja luknja.
Z vnaprejšnjo zavestjo, da bi lahko ostal tudi doma za pečjo in živel do konca svojega življenja tako, kot je pač navajen, tudi če mu ni vedno dobro, vedoč, da smo vsi skupaj v istem čolnu.
Dušan Rutar
pred 6 dnevi