Zdi se, da živimo v svetu, v katerem ni več nobene potrebe po uporništvu, neposlušnosti, protestih, da ne govorim o revolucionarnih idejah, kakršne so bile žive nekoč; denimo takrat, ko je Marx pisal Kapital. To je namreč svet, ki se na videz sam od sebe ves čas razvija in napreduje, kar pomeni, da se morajo vsi ljudje, zlasti delavci, le vpreči v globalni voz in mu pomagati, da se razvija v začrtani smeri še hitreje in da napreduje še bolj.
Zakaj bi v takem svetu kdo razmišljal, da je v resnici v zadnjih desetletjih nekaj vrednega, kar imajo ljudje med seboj, razpadlo, da ljudje potrebujejo filozofijo ob koncu sveta, da je potrebna politična neposlušnost, da potrebujemo novo radikalno razsvetljenstvo, da moramo resno razmišljati o izginjanju živalskih in rastlinskih vrst, da obstajajo nove nevarne vrste družbenega konformizma, ekonomske podrejenosti in nespoštovanja avtoritet?
Resnično, vprašanje je zelo na mestu. Videti je, da tako razmišljanje ali ni potrebno ali pa je nekoristno blebetanje zanesenjakov, ki še vedno verjamejo v drugačen boljši svet. Kljub temu razmišljam o izpostavljenih temah, ker ne morem drugače. In se za trenutek vrnem v čas svojega otroštva, ko so mladi zavzeto prebirali dela Herberta Marcuseja.
Herbert Marcuse, vidna oseba frankfurtske šole, je razvijal močno kritično teorijo naprednega kapitalizma, ki se je osredotočala na to, kako oblikuje človeško subjektivnost, ker jo potrebuje za svoj obstoj, in uporablja tehnologijo za ohranjanje družbenega nadzora in hierarhičnost odnosov med ljudmi.
Njegov koncept »enodimenzionalnosti« družbenega življenja opisuje sploščitev človeških izkušenj, doživljanja sebe in misli, kar pomeni, da se ljudje kot posamezniki brezšivno integrirajo v obstoječi sistem proizvodnje in potrošnje ter izgubljajo sposobnost kritičnega razmišljanja ali izzivanja družbenih norm.
Danes je zato še bolj paradoksno pozivanje taistih posameznikov, naj razmišljajo kritično. Paradoksno je, da kapitalizem kot družbeni sistem lahko deluje le, če se vedno znova odzovejo pozivu in dejansko kritično razmišljajo – znotraj širokega eksistencialnega okvira, ki pa ga ne uzrejo in ne vedo zanj, zato ga tudi ne razumejo, kaj šele, da bi o njem kritično razmišljali.
Marcuse je trdil, da napredne kapitalistične družbe ustvarjajo iluzorni občutek svobode in sreče z obilico potrošniškega blaga in tehnološkega udobja, kar je danes še veliko očitneje, kot je bilo pred pol stoletja. Vse večja materialna blaginja tako pobira velik davek, ki ga večina ljudi ne prepozna. Davek ima jasno obliko: odpovedovanje pristni avtonomiji ljudi in zmožnosti resnično kritičnega mišljenja.
Družbena konstrukcija subjektivnosti, kajti prav o njem govorim, sledeč Marcuseju, v tem kontekstu vključuje globoko ponotranjenje kapitalističnih vrednot in želja, zaradi česar so posamezniki soodgovorni za lastno nadvlado.
Tehnologija ima po Marcusejevem mnenju v teh procesih ključno vlogo. Čeprav lahko človeštvo osvobodi dela in pomanjkanja, v kapitalizmu postane paradoksno orodje za ohranjanje statusa quo, čeprav se v njem vse nenehno spreminja ter navidezno raste in povečuje blaginjo ljudi. Znanost in tehnologija, ki ju vodijo predvsem dobičkonosni motivi in manj človeške potrebe, prispevata k uničevanju okolja in ohranjata družbene neenakosti.
V nasprotju s tem »enodimenzionalnim« obstojem je Marcuse predvidel »novo občutljivost«, ki jo je utelešalo gibanje nove levice iz šestdesetih let. Ta nova zavest je poskušala izzvati prevladujoči sistem z zavračanjem njegovih vrednot in prioritet, ki niso prenesle resne kritike. Poudaril je kvalitativne izboljšave v življenju nad kvantitativnimi, ekološko ozaveščenost in redefinicijo napredka, ki presega zgolj gospodarsko rast.
Kritika nove levice je odmevala z Marcusejevo ugotovitvijo, da je napredni kapitalizem materialno »dostavil blago«, vendar z ogromno ceno za človeško svobodo in naravni svet. Spraševali so se o družbi, ki bi lahko proizvedla obilje, vendar ni uspela obravnavati temeljnih vprašanj pravičnosti, smisla in trajnosti.
Je danes kaj drugače? Je, le da je še slabše, če pomislimo zgolj na podnebne spremembe, nenadzorovani tehnološki napredek in vzpon umetne inteligence, degradacijo okolja in možnost tretje svetovne vojne.
Marcusejevo branje Marxa, Hegla in Freuda nam danes pomaga razumevati najnovejše učinke tehnoznanosti na ljudi in njihovo odzivanje na podnebne spremembe, saj konkretizira potencial, ki ga vsebuje Marcusejeva ideja o »libidinoznem razumu«, ki jo potrebujemo za spopadanje z ideološkimi in strukturnimi slepimi ulicami naših lastnih na trenutke temačnih časov.
Marcusejev poziv k radikalnemu preoblikovanju družbenega odnosa do tehnologije in narave nas tako vnovič izziva, da resno razmislimo o alternativah prevladujoči paradigmi nenehne rasti in potrošnje. Stalna napetost med materialno blaginjo in resničnim človeškim razcvetom ter potreba po bolj celostnem razumevanju napredka ostajata še naprej osrednje vprašanje v sodobnem družbenem in političnem diskurzu.
Dušan Rutar
pred 5 dnevi