Spekter grozečega globalnega konflikta, morebitne jedrske vojne in vsakodnevni terorizem ustvarja vsesplošni občutek ranljivosti. Ekološke krize, o katerih večina ljudi še vedno ne želi razmišljati, ker se jih bojijo, ne ogroža samo našega načina življenja, temveč potencialno tudi sam človeški obstoj. Stalna izpostavljenost globalnim grožnjam povzroča stanje kronične anksioznosti, ki jo na svoji koži vsak dan čutijo številni ljudje.
Obseg naštetih težav lahko povzroči občutek nemoči, ta pa postaja kroničen. Nekateri so zato morda že podlegli občutku, da je življenje brez smisla ob takšnih izzivih, ki so objektivno ogromni, čeprav se včasih zdi ravno nasprotno.
Izginjajo tradicionalni viri pomena in smisla življenja, kar zadevo dodatno otežuje. Naraščajoči individualizem ljudi in digitalne interakcije ne pomagajo, saj predvsem slabijo vezi v skupnosti in preprečujejo sočutje. Naraščajoče nezaupanje v vlade in institucije za reševanje globalnih vprašanj paradoksno spremlja nenehno ozaveščanje o globalnih vprašanjih prek medijev, a je vse skupaj vse bolj paralizirajoče. Težave so še vsak dan večje zaradi vse težjega razlikovanja med resnico in napačnimi, ponarejenimi ali povsem izmišljenimi informacijami.
Kaj torej narediti?
V luči analiz človeških zmožnosti za svobodne odločitve bi bil odgovor lahko ta.
Sprejemanje boja, ki ga spremlja zavest, da tesnoba in negotovost nista oviri pristnemu življenju, temveč sta njegova organska sestavna dela. Omogoča nam, da ravnamo etično kljub paradoksu in negotovosti, strahu in stiski. Obenem spoznavamo, da je včasih bolje, če si prizadevamo za osebno, strastno ukvarjanje s težavami kakor za ločeno, objektivno analizo. Potem lahko poiščemo lastno »resnico« v tem, kako razumemo globalne izzive in se nanje odzivamo.
Lahko se zavežemo k dejanjem, tudi ko racionalni izračun ne more zagotoviti rezultatov. To ni slepi optimizem, kot bi nam kdo očital, temveč je odločitev, da kljub negotovosti ravnamo smiselno. Upiramo se skušnjavi, da bi odgovornost prepustili institucijam, politikom ali samo kolektivnemu delovanju.
Zgodovina človeških bojev in dejanj dokazuje onkraj vsakega dvoma, da je človek zmožen skoraj čudežnega uravnoteženja univerzalne etične skrbi (npr. zmanjšanje globalnih emisij) s posebnimi, takojšnjimi etičnimi dejanji (npr. spremembe osebnega življenjskega sloga). V taki perspektivi je čisto prav, če si priznavamo potencialno nesmiselnost posameznih dejanj, vendar se vseeno odločamo za smiselno delovanje. Odkrivamo namen v samem boju, ne le v dosegljivih rezultatih. Razvijamo bogato notranje življenje, da smo kos zunanjemu kaosu in se ne utrudimo prehitro. Meditiramo, pišemo dnevnik ali druge refleksivne prakse, da krepimo občutek samega sebe. Obnavljamo dobre odnose z drugimi ljudmi in svoje zavezanosti, ne odstopamo od njih, čeprav smo včasih utrujeni in na robu obupa. Vedno znova presojamo in ponovno potrjujemo svojo etično držo in dejanja. Sporočamo drugim, kar je nesporočljivo: Tako kot Abraham se soočamo z izzivi, ki jih je težko v celoti ubesediti. Prizadevamo si izraziti svoje izkušnje in odločitve, tudi če jih drugi ne morejo povsem razumeti. Ohranjamo upanje, medtem ko se v celoti zavedamo resnosti svojega položaja v svetu. Iščemo smisel boja proti navidezno nepremostljivim težavam.
Napetost med družbenimi pričakovanji, osebnimi težnjami in globalnimi izzivi, kot so podnebne spremembe, ustvarja zapleteno okolje za odločanje, zlasti za mlade.
A sprejmite paradoks: pritisk po »uresničevanju samega sebe« in zavedanje globalnih groženj morda nista nujno v nasprotju. Lahko jih razumemo kot dva vidika istega izziva: živeti pristno, odgovorno življenje v zapletenih časih.
Dobro je zato ponovno opredeliti samouresničevanje. Namesto da ga razumemo izključno v smislu osebnega uspeha ali sreče, ga obravnavamo kot proces, s katerim postajamo popolnoma človeški – kar vključuje prevzemanje pomembnih družbenih odgovornosti.
Dobro je gojiti odpornost. Razvijajte mentalno in čustveno moč za soočanje z negotovo prihodnostjo. To lahko vključuje prakse, kot so čuječnost, vzpostavljanje močnih družbenih povezav ali vključevanje v osebno refleksijo.
Sodelujte v kolektivnih akcijah, čeprav vam bodo morda očitali socialistične ali celo komunistične ideje. Dejstvo je, da so individualne izbire pomembne, vendar je pomembno tudi sodelovanje v skupnostnih in političnih prizadevanjih. To lahko zagotavlja občutek skupnega namena in poveča vaš vpliv.
V luči nenehnega pozivanja h kritičnemu razmišljanju – kritično razmišljajte. Stalno ponovno ocenjujte kakovost svojega razmišljanja ter redno razmišljajte o svojih odločitvah in njihovi usklajenosti z vašimi vrednotami. Bodite pripravljeni spremeniti smer, če je potrebno, pa naj »drugi« rečejo, kar hočejo.
Izobražujte se, a ne le na šolske načine. Bodite obveščeni o globalnih težavah in možnih rešitvah. Znanje vam lahko pomaga pri sprejemanju bolj smiselnih odločitev od tistih, ki jih sicer uradniki in drugi visoko cenijo, lahko celo zmanjša tesnobo zaradi neznanega.
Poiščite vzornike, ki niso družbeno priznani vplivneži ali pripadniki podjetniške elite. Poiščite primere posameznikov, ki so uspešno uskladili osebno rast z družbeno odgovornostjo. Ustvarjajte nove pripovedi, a ne zaradi ponujenih priložnosti, da postanete uspešni in da veliko zaslužite. Izzivajte z njimi družbena pričakovanja in pripovedujte, kako je dejansko videti uspešno, izpolnjeno življenje ob globalnih izzivih.
Sprejmite odgovornost kot svobodo in ne nasedajte namerno izkrivljenim predstavam o domnevno svobodnem delovanju na globalnih trgih. Ne pozabite, da s tem, ko se odločite ukvarjati se z zahtevnimi vprašanji glede prihodnosti sveta, uveljavljate svobodo v njenem najglobljem smislu.
Vadite sočutje, bodite prijazni do sebe in drugih. Pritiski in izzivi, s katerimi se srečujete, so resnični in pomembni.
Na orisane izzive lahko gledamo kot na ovire za samouresničevanje, lahko pa jih razumemo tudi kot kontekst, v katerem dobi samouresničevanje resničnejše koordinate in vrednejše cilje. Tak pristop ne obljublja enostavnih odgovorov, še manj zajamčene rezultate. Namesto tega ponuja način za soočanje z življenjskimi zapletenostmi na osebno pomemben in družbeno odgovoren način. Nakazuje, da resnična samouresničitev ne izhaja iz bega ali ignoriranja težkih plasti realnosti, temveč iz pogumnega in premišljenega ukvarjanja z njimi.
Dušan Rutar
Sep 12, 2024