Jason Stanley je profesor filozofije na univerzi Yale in avtor knjige Erasing History: How Fascists rewrite the Past to Control the Future, ki je pravkar izšla. Takoj pomislim na drugo knjigo, ki sem jo z velikim užitkom bral kot študent, njen naslov pa je Družbena amnezija (Russell Jacoby, Social Amnesia, 1975). V njej avtor kritično analizira depolitizacijo in deradikalizacijo psihoanalize in psihologije v 20. stoletju, zaradi česar je postajala psihologija vse bolj mainstream in institucionalizirana, izgubila pa je tudi velik del kritične ostrine in svojega potenciala za družbeno kritiko. Sam koncept »družbene amnezije« tako dobro opisuje »težnjo družbe«, da pozabi ali ignorira lastno zgodovino, zlasti svoje intelektualne in kritične tradicije. V taki perspektivi je nato vse novo dobro že samo zato, ker je pač novo.
Tako pozabljanje tlakuje pot konformistične psihologije, ki je že dolgo orodje za družbeno prilagajanje ljudi na zahteve po uspešnosti in samouresničevanju, ni pa več sredstvo za kritiko družbenih razmer. Izguba zgodovinske zavesti omogoča, da se psihologija vse bolj osredotoča na individualno prilagajanje na račun razumevanja širših družbenih in zgodovinskih kontekstov, za katere je videti, da psihologov in psihologinj preprosto ne zanimajo.
Delo Jasona Stanleyja podobno raziskuje, kako avtoritarni režimi in fašistična gibanja pred našimi očmi spretno manipulirajo z zgodovino in informacijami, da bi utrdili oblast. Ta manipulacija je ključno orodje v arzenalu morebitnih avtokratov, ki služi več namenom v njihovem prizadevanju za nadzor nad ljudmi in viri kapitala.
Ena od ključnih tem je ustvarjanje mitske preteklosti. Avtoritarni voditelji pogosto konstruirajo idealizirano različico zgodovine, ki predstavlja nekakšno »zlato dobo«, ki v resnici nikoli ni obstajala. Ta pripoved običajno poudarja domnevno moralno čistost in intelektualno moč določene skupine, ki je pogosto opredeljena po etničnih ali nacionalističnih linijah.
S poveličevanjem tako izmišljene preteklosti lahko režimi podžigajo nostalgijo in zamero ter obljubljajo vrnitev k veličini, medtem ko grešne kozle izločajo iz skupin zaradi domnevnega propadanja države, za katerega so kajpak krivi in odgovorni.
Drugi kritični vidik je sistematično brisanje ali ponovno pisanje zgodovinskih dogodkov, ki so v nasprotju z režimsko priljubljeno pripovedjo. To lahko vključuje omalovaževanje ali zanikanje grozodejstev, preoblikovanje zgodovinskih konfliktov ali povzdigovanje določenih zgodovinskih osebnosti ob očrnitvi drugih.
Cilj je ustvariti različico zgodovine, ki opravičuje trenutna dejanja in ideologijo režima; pri tem je treba opozoriti, da ideologi režima vztrajno ponavljajo, da ravno oni niso ideologi, so pa po njihovem prepričanju ideologi povsod okoli njih. Avtoritarni režimi prav tako napadajo akademsko svobodo, zlasti humanistično in neodvisno zgodovinsko raziskovanje; v njihovih očeh je, denimo, filozofija vedno povsem nekoristno in brezvezno blebetanje, filozofi pa so prej kot ne nori. Z nadzorom izobraževalnih ustanov in učnih načrtov tako lahko indoktrinirajo mlajše generacije, ki ji z novimi medijskimi prijemi ponujajo svojo priljubljeno zgodovinsko pripoved.
To gre pogosto z roko v roki s poskusi diskreditacije ali utišanja zgodovinarjev in intelektualcev, ki si še upajo izpodbijati uradne izjave. Taka manipulacija zgodovine ima več namenov: legitimizira vladavino režima, spodbuja občutek kolektivne identitete, ki temelji na skupnih (čeprav izmišljenih) spominih, in ustvarja ozračje zmede in negotovosti, v katerem postane resnica voljna in gnetljiva. V resnici sploh ni več pomembna, ker so pomembne le ideološke pripovedi oziroma zgodbe, ki se ljudem ponujajo kot resnica, delujejo pa kot novorek.
V takem okolju lahko režim lažje zavrne kritiko kot množico »lažnih novic« ali kot nedomoljubne napade na nacionalni ponos.
Stanleyjevo delo poudarja, da je prepoznavanje teh taktik ključnega pomena za ohranjanje demokratičnih institucij in upiranje avtoritarnim težnjam. Ljudje, ki jih ne prepoznavajo, ker nimajo interesa, in se raje oprijemajo kulta individualnosti, češ da jih družbene zadeve ne zanimajo, ker jih zanima le lastni uspeh, objektivno prispevajo kot heglovske lepe duše k družbeni in sistemski tiraniji.
Dušan Rutar
Sep 06, 2024