Iz načina, kako se te dni vodilni svetovni politiki odzivajo na obtožbe Mednarodnega kazenskega sodišča, v imenu katerega je njegov glavni tožilec Karim Khan napovedal, da bo zahteval naloge za aretacijo Netanjahuja in Gallanta ter treh visokih uradnikov Hamasa, se lahko veliko naučimo o sicer na žalost pričakovani politični rabi žargona, s katerim se izbranci ljudstva, na primer ameriški, britanski in nemški, obračajo k navadnim ljudem ter jim samozavestno sporočajo, kako razumejo ta svet in kako malo jim je za resnico, moralo in etiko. Ne moremo reči, da sveta ne razumejo, je pa očitno, da ga razumejo na svoj način, ki je včasih zelo daleč od resnice, čeprav ni prav, da je tako, kajti od njih upravičeno pričakujemo nekaj drugega. Najprej pa malo teorije, da bomo bolje razumeli, kaj upravičeno pričakujemo od politikov.
Alain Badiou je pred nekaj dnevi (maj 2024) na svojem seminarju spregovoril tudi o odnosih med politiko, ljubeznijo, umetnostjo, znanostjo in matematiko. Politiko razume kot proceduro resnice.
Vsaka procedura resnice je afirmativna, čeprav je za razgradnjo iluzij, ki jih imajo ljudje, in zmotnih prepričanj, v katera verjamejo; afirmativna je prav zato, ker omogoča nekaj drugega, boljšega. To pomeni, da jih razgrajuje tudi umetnost, ne le znanost, razgrajuje jih tudi ljubezen in razgrajuje jih politika. Govorimo o afirmativnih praksah.
Razgradnja iluzij in napačnih prepričanj med drugim pomeni, da dobijo ljudje z njeno pomočjo dober vpogled v drugo stran realnosti, ki jo imenuje Badiou druga socialna, družbena in politična scena.
Obstaja torej druga družbena in politična scena, ki je prizorišče; o njem praviloma vemo zelo malo, kar je pomenljivo, včasih pa vemo celo skoraj nič. Nujno razgradnjo iluzij in zmotnih prepričanj o družbeni in politični sceni omogoča demokratična emancipatorična moč ljudi, ki se zanjo odločijo. Ljudje se lahko tudi ne odločijo zanjo, ker preprosto nimajo interesa, zato je včasih patetično reči, da hoče kdo opolnomočiti druge ljudi. Če se ti ne želijo opolnomočiti, opolnomočenje kratko malo ni mogoče, druga politična in družbena scena pa ostaja neznanka, kar pomeni, da imajo številni ljudje v svojih glavah še naprej veliko iluzij in zmotnih prepričanj o njej.
Razgradnja iluzij pomeni tudi, da mora imeti človek distanco do empirične realnosti. Te namreč ne more spoznati, če je povsem potopljen vanjo, če je zlit z njo, če verjame, da je taka, kakršna mu je spontano posredovana, in da drugačna niti ne more biti.
Domnevati smemo, da je človek zmožen za vzpon, dvig nad empirično realnost, da je zmožen za to, kar imenuje Badiou čisto formalno dojemanje idej. Navezovanje na Platona v tem trenutku ni naključno, temveč je zelo namerno in premišljeno.
Čisto formalno dojemanje idej je tudi lepo, poudari Badiou, navezujoč se na Aristotela. Družbena intervencija v vsakdanje življenje, ki je zavezana takemu dojemanju idej, je zato kolektivno etično dejanje, kot ga imenuje Badiou. Zanj je značilna izrazna iskrenost – še en Badioujev izraz.
Oboroženi z nekaterimi idejami in koncepti se lahko vrnemo na začetek tega zapisa. Nemudoma ugotovimo, da je resnica prva žrtev političnega razkazovanja moči, obveznega podpiranja zaveznikov in stabiliziranja formalnega reda, kakor ga razumejo politiki, ki si prizadevajo ohranjati svoje privilegirane položaje, kakor vejo in znajo.
Njihovo razumevanje reda, pa naj gre za podpiranje Putina v njegovi specialni vojaški operaciji ali Netanjahuja v njegovi pravični obrambi države pred zlom, ki jo domnevno ogroža, je zato najprej napad na razum, demokracijo in svobodno kreativnost ljudi, podpira pa tudi nekatere sodobne oblike žrtvovanja humanizma na oltarju političnega pragmatizma.
Nerazumnost takega pragmatizma zaznavamo v zadnjih dneh že v prvih odzivih na tožilčevo izjavo, da bo zahteval naloge za aretacijo teh, ki so odgovorni za vojne zločine. In njegova zahteva nima nobene zveze z antisemitizmom, pravico Izraela, da se brani pred teroristi, in izjavljanjem, da Palestina ni prava država.
Zadeva je v osnovi izjemno preprosta, razume pa jo vsako razumno bitje: kdor je storil vojne zločine, je storil vojne zločine. In kdor skuša s sofistiko 'dokazati', da o takih dejanjih sploh nima smisla govoriti, ker se niso zgodili, ni le moralno in etično pokvarjen, temveč je tudi propadel kot človek.
Po drugi strani pa bi bilo, glede na resnost kaznivih dejanj, ki sta jih zagrešila Hamas v Izraelu in izraelska vojska v Gazi, popolnoma nezaslišano, če bi jih Khan ignoriral in se pragmatično obnašal, kot da se sploh niso zgodili, kot je zapisal Kenneth Roth v današnji številki časnika The Guardian (Zakaj zahod brani Izrael po zahtevi Mednarodnega kazenskega sodišča za nalog za Netanjahujevo aretacijo?, 21. maj 2024).
Dušan Rutar
May 23, 2024