Kako misliti vsakdanji žargon, s katerim se vplivneži, guruji in nekateri drugi ljudje naslavljajo na vsakdanje ljudi in jim sporočajo, kako pomembno in dobro in koristno je imeti veliko znanja in se učiti in zoreti in biti odprtega duha, medtem pa številni vodilni znanstveniki sveta, ki so že dozoreli, že imajo veliko znanja in se učijo in so odprtega duha, sporočajo taistim ljudem, da vse bolj čutijo brezup, jezo in strah, ker vlade kljub jasnim znanstvenim dokazom o podnebnih spremembah ne ukrepajo dovolj, da bi se človeštvo izognilo nadaljnjim katastrofam? Kako je mogoče tako rekoč sočasno nagovarjati mlade in jim sporočati, da znanje jamči za razvoj, napredek in lepšo prihodnost, če pa je očitno, da tega ne jamči? Kaj je na delu? Zakaj to delajo?
V članku z naslovom World’s top climate scientists expect global heating to blast past 1.5C target (Damian Carrington, The Guardian, 8. maj 2024) preberem: Mnogi znanstveniki so omenili tudi neenakost in neuspeh bogatega sveta pri pomoči revnim, ki najbolj trpijo zaradi podnebnih vplivov. 'Pričakujem napol distopično prihodnost z veliko bolečine in trpljenja ljudi na globalnem jugu,' je dejal južnoafriški znanstvenik, ki se je odločil, da ne bo imenovan. 'Odziv sveta do danes je obsojanja vreden – živimo v dobi norcev.'
Pomanjkanje politične volje ni dovolj dober odgovor na zahtevno vprašanje, zakaj se človeštvo tako počasi loteva podnebnih sprememb. In ko o tem povprašam umetno inteligenco, mi ponudi nekaj boljših izhodišč za razmišljanje, kar je zanimivost sama po sebi. Izpostavi te razloge:
1. pomanjkanje ozaveščenosti: mnogi ljudje se preprosto ne zavedajo resnosti podnebne krize;
2. kratkoročno razmišljanje: ljudje ponavadi dajemo prednost kratkoročnim dobičkom pred dolgoročnimi posledicami;
3. gospodarski interesi: industrija fosilnih goriv pomembno prispeva k emisijam toplogrednih plinov in veliko ljudi je finančno zainteresiranih za ohranitev statusa quo;
4. pomanjkanje vodstva: politični voditelji in oblikovalci politik pogosto dajejo prednost kratkoročnim gospodarskim dobičkom pred dolgoročno vzdržnostjo;
5. kompleksnost vprašanja: podnebne spremembe so kompleksno vprašanje, ki zahteva globoko razumevanje znanosti, ekonomije in politike;
6. pomanjkanje javne udeležbe: podnebne spremembe se pogosto obravnavajo kot tehnično vprašanje in veliko ljudi se ne čuti vključenih ali pooblaščenih za ukrepanje;
7. strah pred spremembami: nekateri ljudje so morda odporni na spremembe in zamisel o prehodu na nizkoogljično gospodarstvo je lahko zastrašujoča;
8. pomanjkanje mednarodnega sodelovanja: podnebne spremembe so globalni problem, ki zahteva mednarodno sodelovanje, vendar imajo lahko države različne prednostne naloge in interese;
9. pomanjkanje javnega pritiska: podnebne spremembe morda niso glavna prednostna naloga za mnoge ljudi in morda ni dovolj javnega pritiska, da bi spodbudil ukrepanje;
10. pomanjkanje izobrazbe: izobraževanje o podnebnih spremembah ni vedno vključeno v šolske učne načrte in mnogi ljudje morda nimajo osnovnega razumevanja tega vprašanja;
11. pomanjkanje spodbud: morda ne bo dovolj spodbud za posameznike in podjetja za prehod na nizkoogljično gospodarstvo;
12. pomanjkanje pismenosti o podnebnih spremembah: veliko ljudi morda nima osnovnega razumevanja znanosti o podnebnih spremembah in njenih posledicah.
Z odgovori sem zadovoljen, ker so precej dobri. Bo zato jutri kaj drugače? Tudi mene je strah.
Dušan Rutar
May 09, 2024