Dobro premišljeno razumevanje inkluzije in inkluzivnosti, za katero je potrebnih nekaj let študija, zlasti pa veliko empiričnih izkušenj, vodi k spoznanju o potrebi po izgradnji take družbene skupnosti, že takoj moramo poudariti, da družba kljub nasprotnim neoliberalnim prepričanjem obstaja, v kateri so dejansko vsi njeni člani vključeni. To ne pomeni, da se nekateri posamezniki prizadevno vključujejo v obstoječo družbo; razlika je zelo pomembna. Pomeni novo družbeno skupnost, ki jo gradijo vsi njeni člani, namesto da se eni pridružujejo drugim, ki družbo gradijo že ves čas, ker imajo dostop do kapitala.
Tako zamišljena družbena skupnost temelji na sočutju, egalitarnosti in solidarnosti. Zlasti pa lahko obstaja le, če so hierarhična družbena razmerja ves čas pod vprašajem, če so privilegiji elite nadzorovani in če so ljudje vrednejši od kapitala. Družba, v kateri se krepijo hierarhična razmerja med ljudmi, elita nadzoruje ljudi in je kapital pred ljudmi, nima nobene možnosti za resno razpravo o inkluzivnosti, saj vse to ustvarja in povečuje neenakosti, ustvarja nove mehanizme izključevanja in omejevanja ljudi. Retorika emancipacije in inkluzivnosti je zato le retorika, množica nemočnih klišejev in puhlic, ki jih v najslabšem primeru nihče ne udejanja, v najboljšem pa skrbi za njihovo kroženje, ker je praktično uresničevanje idej tako zelo zahtevno.
Ekonomska utemeljitev zapisanega je pogosto neposredna, celo brutalna in zelo jasna: motor družbenega napredka je akumuliranje kapitala, zato je treba nenehno zmanjševati stroške, zlasti delovne sile, obenem pa je treba nagovarjati ljudi, naj se vse življenje usposabljajo za kompetence, ki jih terja gospodarska učinkovitost. Prav zato se krepi tudi retorika individualne odgovornosti, zmožnosti posameznikov in posameznic, da poskrbijo za svojo srečo, blagostanje in uspešnost v življenju. In če so slučajno pozabili, se jih mimogrede vedno znova prijazno opomni, da se morajo usposabljati in učiti vse življenje, ne le nekaj časa.
Socialna in družbena vključenost ljudi, mislim zlasti na te, ki jim še vedno vztrajno pripisujejo posebne potrebe, se zanaša na opise posameznikov, ki naj individualno, vsak zase torej, poskrbijo za vključenost, kar pomeni, da jih ne obravnava kot družbene agense, temveč kot psihološke in biološke osebke, ki so, objektivno vzeto, sestavni deli družbe, vendar so vselej prepoznani kot posebni primeri, potrebni specialne obravnave.
Specialne obravnave so res potrebne, ker je zgodovina vsakega posameznika zaznamovana s posebnimi potrebami. Te so v tem času vselej izpostavljene, niso zanikane, čeprav so včasih zamolčane, vendar so opredeljene tako, da so iz družbenega zornega kota videti kot marginalne in nepomembne. Pomembne so le za vsakega posameznika, morda še za njegovo družino, vsekakor pa velja, da niso potrebne velike dodatne naložbe, ker je domnevano, da bo vsakdo poskrbel zase, zanašajoč se na najpogosteje skromne vire, ki so mu na voljo.
Paradoks družbenega napredka je torej očiten. Namesto kolektivne odgovornosti imamo vedno znova na pladnju pozivanje državljanov in državljank k sanjanju o uspehu, participativnega upravljanja je morda le za vzorec, učinkovitih eksperimentov deliberativne demokracije je malo ali nič. Sheme razvojnega partnerstva nastajajo v elitnih krogih, v katerih se posamezniki radi pohvalijo, koliko kapitala, podjetij in ljudi obvladujejo. Uporabniški nadzor na vseh ravneh družbenega življenja usiha, pričakovano pa se krepi na ravni individualnih izbir, na kateri je ljudem dovoljeno biti dober potrošnik, priden delavec, pokoren državljan in hvaležen uporabnik.
Dušan Rutar
Apr 18, 2024