Na socialnih omrežjih je te dni zaokrožil posnetek, na katerem je videti, kako Madonna na nekem koncertu nagovarja občinstvo. Nič posebnega, dnevna rutina. Ali pač. Nagovarja namreč tudi osebo, ki uporablja invalidski voziček, in sicer na način, ki ni le politično nekorekten, kot je kasneje izjavila slavna pevka, temveč je, kot simptom, vreden tudi analize.
Če se obrneš k osebi, ki sedi na invalidskem vozičku, in jo vprašaš, zakaj ne stoji, tako kot stojijo drugi navdušenci nad tvojim nastopom, je mogoče, da ne vidiš dobro ali pa je tvoja pozornost usmerjena drugam, saj nastopaš na odru in moraš paziti na kup stvari. Mogoče je tudi, da sicer dobro vidiš in ti je jasno, da sedi oseba na invalidskem vozičku. V tem primeru morda vseeno domnevaš, da oseba lahko vstane z vozička in pokaže svoje navdušenje nad tvojim nastopanjem. Domnevaš narobe, zato se kasneje opravičiš in rečeš, da je bil tvoj odnos do osebe politično nekorekten. Ali pa se je zgodilo nekaj tretjega.
Na koncertih so obiskovalci praviloma navdušeni nad nastopajočimi, svoje navdušenje pa kažejo na različne načine. Hvalevredno je, da lahko take prireditve obiskujejo tudi ljudje s posebnimi potrebami, kot jih imenujejo.
Madonna je bila tako vesela, da je na njenem koncertu tudi oseba s posebnimi potrebami – vsaj tako je rekla in prav je, da ji verjamemo. Sedaj pa si oglejmo nekoliko širši kontekst dogodka.
Širši kontekst je razsvetljenski – lahko pa je tudi renesančni. Razsvetljenski, ker temelji na razumu, renesančni, ker omogoča rojstvo novega. Oseba, ki uporablja invalidski voziček, je razumna. Zastopa tudi možnost novega – denimo drugačnih medsebojnih odnosov. V takem kontekstu je potencial za drugačno razmišljanje o tem, kar bi lahko imeli ljudje med seboj, velik.
Naj zato na kratko še enkrat spomnim na izvrstno renesančno delo, ki ga je spisal La Boétie, ko je imel komaj šestnajst let: Discours de la servitude volontaire (Razprava o prostovoljni služnosti). Avtor se v delu posveti stari temi o razmerjih med množicami in tirani oziroma gospodarji. Tema je zares vredna vse pozornosti, kajti množice ne potrebujejo nobene revolucije, da bi se znebili gospodarjev in ustvarili pogoje za dobro življenje, zadošča namreč, da jim odtegnejo podporo, da jih torej nehajo imeti za svoje gospodarje.
Problem nastopi, ko začnejo verjeti, da je življenje v prostovoljni služnosti že – dobro življenje. La Boétie pri rosnih šestnajstih tako brezkompromisno zapiše: bolj kot gospodarji zanemarjajo svoje ljudstvo, bolj je videti, da jih ljudstvo ljubi. Ali drugače rečeno, doda avtor: ljudje se zaljubijo v svoje gospodarje, svojo voljo odkrivajo v njegovi volji. Torej so brez lastne volje, obenem pa mislijo, da je volja gospodarja enaka njihovi volji, da se volji popolnoma ujemata. In če gospodar reče, da morajo podložniki oditi v vojno umirat zanj, to tudi naredijo.
Resnično, gospostvo deluje le, če obstaja nekakšno ljubezensko razmerje med temi, ki vladajo, in onimi, ki dovolijo, da se jim vlada. In če bi vprašali ljudi, zakaj ljubijo svoje gospodarje, bi ti skomignili z rameni in rekli, da je taka skrivnost ljubezni, da tako pač je in da skrivnosti ni treba analizirati.
Prihaja pomlad in ptički se ženijo. Zaljubljenci ne trdijo in nikoli ne bodo zatrjevali, da morajo analizirati lastno zaljubljenost. Prepuščajo se ji in uživajo v njej. Itak.
Dušan Rutar
Mar 12, 2024