Zbegane zaradi grozljivega prelivanja krvi, ki ga povzroča strupena moškost alfa samcev po vsem svetu, se množice le slabo zavedajo bližajočega se podnebnega pokola, ki bo rede velikosti večji od trenutnih napovedi (Andrew Glikson, 12. januar 2024). Trpljenja bo veliko, samovšečni alfa samci bodo trmasto vztrajali, da je njihovo delovanje moralno neoporečno, množice pa jih bodo v zboru pozdravljale in jih slavile kot nosilce napredka, v čigar imenu se je mogoče poenotiti.
Če zmaga na letošnjih volitvah v ZDA Donald Trump, pravijo nekateri poznavalci, ni povsem izključena možnost tretje svetovne vojne, saj bi se kot zmagovalec povezoval z drugimi diktatorji sveta, da bi uresničil svoje zamisli o urejenosti življenja v globalnem svetu, ne le v ZDA.
Trpljenja bo v takem primeru še veliko več.
Že desetletja dolgo vsak dan sodelujem z ljudmi, ki trpijo. Soočam se z njihovo bolečino. Priča sem kroničnemu stresu, izgorelosti, napredujočim boleznim, tesnobi, depresivnim občutkom, temnim mislim, razmišljanju o samomoru, žalosti, jezi, razočaranju, bolečim pričakovanjem. To pa je le vrh ledene gore.
Stiske in osebne travme ljudi se povezujejo z občutenjem toksičnih delovnih okolij, v katerih je treba delati in še več delati brez pravega smisla in razumnega cilja, in neprijaznih odnosov, ki jih pospešujejo mali šefi, prepričani, da je treba ljudi priganjati in nadzorovati, vse skupaj pa se stopnjuje v eksistencialne globalne grožnje, ki jih naddoločajo pospešene podnebne spremembe, vedno nove vojne ali posebne vojaške operacije, vzpenjanje diktatorjev in nevarnih populistov, ki se ne bodo odrekli, tako poudarjajo vsak dan, bogastvu v obliki fosilnih goriv.
Moja dolžnost je, moj poklic in moje poslanstvo je, da sodelujem z ljudmi na poseben način, trdno zakoreninjen v razumevanju človeških identitet, smisla življenja, zdravja in blagostanja. Na zadnjem predavanju sem tako zbranim rekel, da si ne znam predstavljati svojega življenja brez skrbi za drugega, brez sodelovanja, brez ideje dobrega, egalitarnosti in emancipacije.
Moja dolžnost je soočanje s čustvenimi obremenitvami, s ceno, ki jo terja vse bolj dinamično življenje na tem svetu. In ni lahko. V resnici je težko, zahtevno, kajti cena je visoka, zlasti pa je nesmiselna. Včasih je zato tolažba bistveno premalo, da bi se človek učinkovito soočil s travmami, ki niso le delčki preteklosti, saj nastajajo nove.
Prepričanje, da se bodo podnebne spremembe skoraj magično zmanjšale do tega ali onega leta, vse skupaj je najlaže prestaviti v oddaljeno leto 2100, ko nas že zdavnaj ne bo več, postavljanje meje je seveda poljubno in odvisno od naivnosti ljudi, ki se obračajo k množicam in jim ponujajo kilave obete glede prihodnosti, ne da bi se prej posvetovali z znanstveniki, je le dodatno breme na plečih zlasti mladih ljudi, od katerih nekateri dejansko bodo dočakali leto 2100, saj so se komaj rodili.
Čutijo jezo in razočaranje, težko razumejo, da je lahko tako veliko odraslih ljudi, ki upravljajo s svetom, tako zelo nerazumnih, sebičnih, pohlepnih, egocentričnih in brezbrižnih do njihove prihodnosti, ki resno ogroža tudi življenje kot tako.
Že letos bodo podnebne spremembe resno ogrozile številne ljudi in poslabšale njihovo materialno in duševno blagostanje. Prizadeti bodo zlasti ljudje, ki so nesorazmerno prizadeti že zdaj.
Prav zato sem pripravljen bolj kot kdajkoli sodelovati z ljudmi, s katerimi se že srečujem, da bi skupaj pripovedovali resnične zgodbe iz življenja, jih širili in iskali nove načine skupnega življenja v sočutnih skupnostih.
Ne verjamem, da so najboljši recepti za skupno oblikovanje boljšega življenja tisti, ki prihajajo iz ust samozvanih gurujev in vplivnežev, poudarjajo pa pomen vitkosti, zdrave prehrane, dizajniranja telesa, močne volje, individualnega uspeha, napadanja zmag in učenja čuječnosti. Mnogo bolj verjamem v solidarnost, sočutje in pripovedovanje resnice.
Politična, vojaška in ekonomska norost alfa samcev tega sveta na žalost ne bo izginila, saj se še zmanjšala ne bo, nezmožnost milijonov ljudi, da bi se organizirali in vplivali na svojo usodo, se bo stopnjevala ter nas nehote grenko opominjala, da se morda še nismo srečali z drugo super razvito civilizacijo natanko zato, ker ji ni uspelo najti načina, kako preprečiti samouničenje.
Dušan Rutar
Jan 13, 2024