Na radiu slišim, da bo neki slovenski športnik te dni napadel zmago. Očitno bo tekmoval v svoji disciplini in hotel zmagati. Logično, saj se na to pripravlja že vrsto let. Napad na zmago pa ni le simpatični novinarski izum, predstavljam si zmago, ki jo športnik napade, kot napade v savani lačni lev vitko antilopo, temveč je tudi dober simptom. Za analizo, kajpak.
Zmage namreč niso pomembne le za športnike, temveč so vse pogosteje pomembne tudi za nas, navadne smrtnike. Rečeno je namreč, naj bi zmagovali v tekmi s časom, ki ga imamo kot smrtna bitja na voljo, zmagovali naj bi v bitki z življenjem, kar pomeni, da naj bi nekako premagali samo življenje. A kaj vse te fraze v resnici pomenijo in kaj izražajo?
Temeljno spoznanje o naravi naših življenj je precej preprosto: težko je živeti skladno z lastnimi standardi vedenja in delovanja. Modrost, vrline in vrednote, v katere verjamemo, so del vsakdanjega rutinskega življenja, ki nam dnevno dokazuje, kako zahtevno je živeti, kar sicer zagovarjamo, v kar verjamemo. Po navadi pričakujemo od drugih, da živijo standarde, ki jih zagovarjamo ali pa jih zagovarjajo sami. Samo pomislite, kaj zares pomeni živeti iskreno in pošteno, resnicoljubno življenje. Koliko časa bi zdržali? Živimo v časih, ko je zapisano še pomembnejše, kot si mislimo. Kako ga razumeti?
Velikokrat se zgodi, da čudovite začetne ideje, kako bomo živeli, kaj bomo imeli med seboj, kakšno družbo bomo ustvarili, pravično, egalitarno, enakopravno, demokratično, sčasoma zbledijo in počasi zdrsnejo v pozabo, nadomestijo pa jih bolj ali manj vulgarne pragmatične prakse, za katere verjamemo, da so še kar znosne, ker smo že tako ali tako navajeni odstopati od standardov in popuščati vsakdanjim pritiskom, saj živimo v hierarhičnih družbah.
Na tej točki je pomembno vprašanje za nas same tole: Kaj lahko naredimo in kaj imamo za nemogoče?
Z vprašanjem je povezano drugo vprašanje, ki je še pomembnejše, kajti odgovor nanj je dobesedno radikalen. O njem razmišlja tudi pisec knjige z naslovom Disability and Other Human Questions (Emerald Publishing, 2021); napisal jo je Dan Goodley. Na kaj mislim?
Mislim na temeljno spoznanje, da smo ljudje bitja, ki ne potrebujemo dovoljenja, da smo – ljudje. Sliši se nenavadno, saj bi lahko kdo protestiral in rekel, da smo ljudje vselej ljudje, vendar bi bil tak ugovor prekratek.
Ljudje imajo namreč vedno znova izkušnje, da ne smejo biti, kar so, da so izključeni, potlačeni ali celo onemogočeni, da potrebujejo nekakšno dovoljenje, da sploh lahko so, da živijo, kot pač želijo živeti. Zadeva nikakor ni preprosta, saj jim nenehno pripovedujejo, kako bi morali živeti.
Vse življenje se srečujem z ljudmi, ki jih imenujejo invalidi ali ljudje s posebnimi potrebami. Njihova pogosta izkušnja je natanko ta, ki sem jo zapisal. Imajo izkušnje, kot da bi morali nekoga najprej prositi, da lahko so, da potrebujejo dovoljenje za eksistenco. Sem sodijo tudi izkušnje, da sploh ne bi smeli biti, da ne bi smeli živeti ali se kazati med drugimi ljudmi, ker so drugačni. Naj dodam še izkušnje, da morajo nekomu dokazovati, da so enakovredni.
Vztrajam torej, da sem človek, še preden mi kdo dovoli, da sem. Torej mi ni treba nikogar prositi za dovoljenje. A v kapitalizmu to ni tako preprosto.
Popolnoma se strinjam, da je kapitalizem mogočna napredna sila, kot sta večkrat poudarila Marx in Engels. Manj pa se strinjam, da je igra s pozitivno vsoto, ki ustvarja rast, dinamične družbe in omogoča vsem družbenim skupinam priložnosti za življenje skladno z njihovimi identitetami ter udejanjanje lastnih vizij in projektov, kot zapiše Johan Norberg v knjigi z naslovom The Capitalist Manifesto (2023, str. 13). Zakaj se ne strinjam povsem?
Ne strinjam se zato, ker obstajajo in se obnavljajo vsaj trije diskurzi izključevanja ljudi, ki jih imajo za marginalne, za ljudi s posebnimi potrebami ali manjvredne ljudi: diskurz amoralnosti/nemoralnosti in družbene destrukcije, ki skrbi za (re)produciranje in naturalizacijo moralne panike; diskurz medsebojnega odtujevanja ljudi, ki krepi kult individualizma in kulturo narcizma; diskurz medikalizacije oziroma patologizacije.
Vsi trije diskurzi so v vsakdanjem življenju premalo ozaveščeni, o njih se ljudje veliko premalo pogovarjajo. So pa veliko bolj podrejeni novoreku, ki ga tako brutalno ponazarja izraz napad na zmago.
Dušan Rutar
Jan 11, 2024