Nekateri ljudje vedno znova eksplodirajo v ognjenih kroglah ter usmerjajo jezo in sovraštvo proti drugim ljudem. Taki so. Ne morejo si pomagati, nekateri pa si tudi nočejo. Zadnjič je na primer v oddaji Tarča pripadnik slovenske elite samozavestno, predvsem pa arogantno, samovšečno in narcistično izjavil, da narod potrebuje elito, češ da je brez nje brezoblična gmota, ki ne ve, kako živeti. Mizernost njegove izjave je sicer premo sorazmerna s kognitivno revnostjo razmišljanja o sebi in ljudeh, vendar je obenem tudi izvrstni simptom, vreden hladne poglobljene analize, ki jo v zadnjem času tudi sicer omogočajo objavljeni dokumenti o življenju in spolnih zlorabah osramočenega finančnika Jeffreyja Epsteina ter drugih elitnih ljudi okoli njega, dodal pa bi še najnovejše ankete, ki kažejo, da ima nekdanji predsednik ZDA, še en pripadnik elite, resne možnosti, da ponovno osvoji Belo hišo. Škoda v vseh naštetih primerih prizadeva vse nas, pripadnike amorfne gmote, zato je analiza še pomembnejša. Epstein se je sicer nekaj tednov po aretaciji julija 2019 ubil v zaporu, vendar številni drugi ljudje še hodijo po svetu.
V knjigi Sočutna šola zagovarjam idejo o recipročnih ali vzajemnih medsebojnih odnosih, ki temeljijo na sočutju, to pa najprej pomeni sprejemanje samega sebe kot – hendikepiranega. To je zato knjiga o temeljnem vprašanju, ki si ga lahko zastavi človeško bitje: Kaj vse pomeni biti človek?
Ko v zadnjem času razpravljajo načrtovalci šolskih politik, da bi morali vnesti v šole več vzgajanja mladih, bi se morali vnovič zamisliti o zapisanem, kajti lahko bi se zgodilo, da bo več vzgajanja spregledalo radikalno sprejemanje samega sebe. Čisto mogoče je, da bo več vzgajanja v službi neoliberalnega kulta uspešnosti, samouresničevanja in optimiziranja sebe, ki pa je v ostrem nasprotju s spoznanjem, da smo ljudje nepopolni. Iskanje popolnosti je zato povsem neracionalno in škodljivo, zato je sprejemanje sebe kot nepopolnega toliko pomembnejše. Obenem je pomembno tudi zato, ker ljudje, ki se naučijo sprejemati sebe, sprejemajo tudi druge, z njimi sodelujejo in so učinkovitejši, zlasti pa so blagi ter pomirjeni s seboj in z življenjem.
Ljudje, ki v sebi zadržujejo jezo in sovraštvo, kot jo na primer zadržujejo ljudje z začetka tega zapisa, lahko težijo h kopičenju vsega, denimo denarja, s katerim si lahko kupujejo seksualne usluge, jahte, luksuzna stanovanja ali hiše, vendar sprejemanje sebe, ki ni organsko povezano s sprejemanjem drugih ljudi, od katerih je vsakdo usodno odvisen, ne more pomeniti drugega kot to, da postane človek ujetnik. Morda je ujetnik neizprosnih standardov, hoče na primer postati popoln ali optimalen, ali pa je ujetnik bizarnih predstav o drugih ljudeh kot manjvrednih bitij, ki tvorijo brezoblično gmoto, potrebnih gospodarjev, elit, kontrole in obvladovanja.
Ljudje, ki niso sposobni sprejeti sebe kot nepopolnega, postajajo kot ujetniki neizprosnih standardov prej ali slej podložniki slabega vedenja, ki lahko zelo prizadene njih in druge ljudi, za katere je bilo rečeno, da tvorijo brezoblično gmoto.
Če nismo sposobni presoditi, ali je nekdo zares dober za nas ali ne, se povečuje verjetnost, da sledimo idolom, vzornikom, gurujem, voditeljem, ki so lahko zelo slabi ljudje, zmožni s celo najbolj bizarnimi izjavami o nas vplivati na nas, da se skupaj z njimi kot pripadniki brezoblične gmote s pesmijo na ustih odpravimo v pekel.
Dušan Rutar
Jan 06, 2024