V novem letu se kajpak spodobi želeti sebi in drugim veliko pozitivnega razmišljanja oziroma pozitivne miselnosti (positive mindset). Zakaj? Ker je pozitivna naravnanost na svet boljša od negativne naravnanosti. Številne raziskave to dokazujejo onkraj vsakega razumnega dvoma. Človekovo blagostanje je vsaj do določene mere pozitivno povezano s pozitivno naravnanostjo do sveta, z optimizmom in s prepričanjem, da bo tudi jutri vse v redu.
Pozitivna naravnanost do sveta nam pomaga ustvarjati podporne medsebojne odnose, ki krepijo pozitivno naravnanost do sveta. Taka naravnanost nam pomaga odkrivati v drugih ljudeh njihovo pozitivnost, zato se vedemo do njih drugače, kot če jih imamo za tekmece ali rivale, ki nas ogrožajo ali nam nekaj hočejo.
Zapisano pa še ne pomeni, da moramo vselej misliti o svetu in tem, kar se dogaja v njem, samo pozitivno. Ne, v svetu je veliko negativnega, slabega in toksičnega. Dobro je, če se zmoremo pred vsem tem zaščititi, ni pa dobro, če se kaznujemo, češ da nismo dovolj pozitivni, in imamo občutke krivde, da ne naredimo dovolj, da bi bili bolj pozitivni, da prepoznavamo tudi negativnost sveta.
Včasih je res videti, da nekateri ljudje živijo, kot da bi morali biti ves čas veseli, navdušeni nad življenjem, optimistični in srečni. To so ljudje, ki se verjetno obenem tudi bojijo, da bi jih drugi ljudje prepoznali kot negativne in celo slabe, češ da niso dovolj pozitivni. A kdaj je dovolj?
Pozitivnost je zato lahko tudi breme. Zlasti v svetu, v katerem bi morali biti upravičeno jezni in ogorčeni nad negativnostjo, zlorabljanjem ljudi, vojnami, pobijanjem civilistov, na primer v Gazi, izkoriščanjem ljudi, prazno propagando, neumnimi oglasi, političnim žargonom in novorekom, ideološkim manipuliranjem in psihopatskimi značilnostmi nekaterih najvplivnejših in najmočnejših ljudi tega sveta.
Sem in tja se je dobro vprašati, kako sploh kultivirati pozitivno naravnanost do sveta, ki včasih očitno ni pozitivno naravnan do nas.
Prav tako je dobro ugotoviti, kaj človek zares želi, namesto da posluša druge, se priklanja samovšečnim gurujem in pretirano samozavestnim vplivnežem. Še vedno namreč velja, da zastopniki oblasti in gospostva pričakujejo od ljudi, da ne bodo spodkopavali njihove avtoritete, da se ne bodo upirali, da ne bodo neodvisni in da ne bodo prenehali verjeti v to, kar naj bi domnevno morali verjeti. V zgodovini so številne razsvetljene mislece potisnili v ječe ali obglavili, zato nikakor ne bi smeli naivno verjeti, da je razsvetljenstvo vselej in povsod sprejeto z odprtimi rokami, ker preprosto ni.
Razsvetljenstvo in pozitivna naravnanost sveta sta tesno prepletena, zato ni v redu, da nekateri ljudje potiskajo v ospredje pozitivno naravnanost, o razsvetljenstvu pa nočejo niti slišati. Kdor hoče biti realističen, ne le pozitiven, bi moral razmisliti tudi o razsvetljenstvu.
Zgodovina razsvetljenstva nam takoj postreže z dobrimi idejami, kako živeti in kakšno družbo ustvarjati. Vzamemo v roke delo, ki ga je spisal Nicolas de Condorcet: Skica zgodovinske slike napredka človeškega uma (Esquisse d'un tableau historique des progres de l'esprit humain, 1794), in beremo.
Imam vizijo razumne prihodnosti brez represije, neenakosti, nasilja ali kakršnekoli politične neumnosti.
Ko je Condorcet pisal svojo skico, se je že bal aretacije ali še česa hujšega. Res so ga ujeli, potisnili v ječo, v kateri je naslednji dan umrl. In nikoli niso pojasnili vzroka njegove smrti.
Ironija je, da današnji guruji svetujejo kultiviranje pozitivne naravnanosti do sveta v občestvu: Obdajte se z ljudmi, ki vas resnično podpirajo in vam zaupajo ter jim vi zaupate. In če se še vedno spopadate s kroničnimi negativnimi mislimi, se obrnite na psihiatra.
Tako je danes s pozitivno naravnanostjo do sveta in z razsvetljenstvom.
Dušan Rutar
Jan 04, 2024