Kup želja. Seveda, normalno, saj je novo leto. Kaj pa, če je bistvo želje in celo življenja v osvobojenosti od – želja? Poglejmo, če je to mogoče, če se ljudje lahko osvobajajo.
Najprej smo se odpravili na kratek sprehod. In smo ugotavljali. Neprimerno več ljudi umre vsako leto zaradi uživanja alkohola ali tobaka kakor zaradi uživanja marihuane, pa vendar je slednja prepovedana, za alkohol pa se zdi, da je skoraj obvezen del vsake zabave. Zakaj je tako? In ali ima to kako zvezo z željo?
V novem letu bi bilo izjemno dobro, če bi zares globoko dojeli, kako dobro je, če človek kakšno zadevo preprosto opusti, kar pomeni, da se z njo kratko malo ne ukvarja več, namesto da želi in vztraja pri željah, za katere se zdi, da so obvezni repertoar vsakdanjega življenja, zlasti v času okoli Novega leta. To ne pomeni, da se vda, preda, da obupa in odneha. Ne, pomeni, da se nečemu preprosto odpove. Na primer alkoholu ali tobaku.
Ljudem, ki redno uživajo alkohol, se morda zdi, da je to normalno, in da ljudje, ki alkohola ne uživajo, niso čisto normalni. Alkohol kot normalni del življenja je zanje nekaj, kar domnevno podpira in celo spodbuja tudi kultura, ki omogoča, da oče alkoholne navade prenese na sina. Potem se še naslednji generaciji spontano in nevprašljivo zdi, da ni dobre zabave brez alkohola ali novoletnega sprehoda po stari Ljubljani brez kuhančka.
Dobro. Obstaja pa nenavadni psihološki mehanizem, ki me zelo zanima, ker želim razumeti resnično naravo človeške želje. Njegovo delovanje je povezano z vprašanjem, ki je močno pritegnilo tudi Freuda: Kdaj ne popustimo in vztrajamo pri nečem, čeprav je zahtevno in naporno, in kdaj preprosto obupamo, ker verjamemo, da nečesa kratko malo ne zmoremo?
Vprašanje je zelo pomembno, kajti naša razmišljanja, da bi se nečemu odrekli (ali pač ne), so organsko povezana z razmišljanjem o žrtvovanju, s tem pa tudi z željo. Zakaj bi torej nekaj žrtvovali? Zakaj bi se sploh čemu odrekli, zakaj ne bi vztrajali pri željah, ki jih imamo?
Spontani odgovor je, da se odrekamo za življenje, kakršnega bi radi živeli. Kaj pa, če že živimo življenje, kakršnega bi radi živeli? Kaj pa, če smo se nečemu odrekli že davno in smo čisto zadovoljni, da je naše življenje tako, kakršno je? Kaj, če samo rečemo, da si nečesa želimo, ker je to v navadi, na primer ob Novem letu, v resnici pa želimo le več istega?
Freud je spoznal, da sta stalni spremljevalki življenja tudi groza in obup. Na primer groza pred boleznijo, staranjem in smrtjo, obup, ker nekaterih zadev kratko malo ne zmoremo, močna volja gor ali dol.
Zadeva je zares zapletena. Ljudje imamo včasih občutek, da življenje preprosto ni vredno naših bojev in prizadevanj, odrekanja in žrtvovanja, da bi dosegali visoke duhovne, moralne in etične ideale. Oziramo se okoli sebe in vidimo brezbrižnost, tekmovalnost, odkrivamo predsodke, ki jih imajo politiki in pripadniki elite, celo sovraštvo, spoznavamo, da ljudje pogosto iščejo za svoje neumne poteze grešne kozle, žrtve in uboge naivne duše, da se znašajo nad njimi. In si mislimo, da smo zelo v redu ljudje, saj vsaj ne sprožamo terorističnih napadov na civiliste v Gazi, ne sprožamo specialnih operacij v Ukrajini, ne krademo, ne pobijamo in ne posiljujemo.
Vedno znova smo tudi razočarani nad politiki in zastopniki oblasti, za katere se nam zdi, da preprosto nočejo delati za obče dobro, razočarani smo nad odnosi, zlasti toksičnimi, ki nas izčrpavajo, strah nas je, da bo jutri še slabše kakor danes, bojimo se konsenzov najrazličnejših fundamentalistov in populistov in skrajnežev, ogorčeni smo nad bizarnim novorekom in praznimi puhlicami, propagando in oglasi, ki so dobesedno povsod in neovirano svinjajo kognitivno in duhovno ozračje.
Nimamo več energije in moči, da bi še verjeli v politične ideale, ne vidimo smisla v odrekanju in žrtvovanju, saj je bilo obojega že veliko preveč. In nismo čisto prepričani, da zares vemo, kaj hočemo, v kakšnem svetu bi radi živeli, kakšna je naša želja.
Kakšna življenja bi torej radi živeli, kakšna je naša želja? Kaj bi morali izgubiti, da bi živeli, kot želimo? Kako je z željo v resnici?
V svetu, v katerem pravi novorek, da mora vse rasti, da moramo želeti več, za tako spraševanje seveda ni prostora. Pa vendar je še vedno res, kar je spoznal Freud: ohranjanje želje je včasih tesno prepleteno z obupom, z odpovedjo nečemu – da bi ustvarili drugačno prihodnost.
Paradoks, o katerem govori Freud, je ta. Vse življenje morda verjamemo, da ima življenje cilj in da ga celo mora imeti, da smo naravnani, denimo, k optimiziranju življenja, k sreči in zadovoljstvu in samouresničevanju, potem pa nekega dne osupli odkrijemo, da je to, kar si tako močno želimo, le način, kako poenostavljamo svoje življenje, kako omejujemo svoj um in samega sebe, sledeč zapovedim, za katere niti ne vemo, čemu so vse okoli nas in zakaj vztrajajo.
Ali z drugimi besedami. Možno je, da si ne želim prav ničesar, da ne izbiram med predmeti, ki so mi sicer na voljo, in vidim svoje življenje bolj celostno, kar pomeni, da spoznam, da bistvo želje sploh ni v tem, da želim ta ali oni predmet, to ali ono blago, temveč je njeno bistvo v drugačni naravnanosti do predmetov in sveta, v drugačnem dojemanju (želje).
Paradoks je, da živimo danes zelo ozko definirana življenja, čeprav se zdi, da velja prav nasprotno. Samo ozrite se okoli sebe: veliko ljudi se samouresničuje na povsem enake načine, optimizira svoja življenja, sledeč istim nasvetom gurujev in vplivnežev, uspešnih in premožnih ljudi. Zaradi ozkega pogleda na svet ne prepoznajo alternativ, na morejo gledati nase na drugačen, manj škodljiv način.
Freud je tudi zaradi tega spoznanja vztrajal, da psihoanaliza ni zdravljenje ljudi, da ni mogoče podati definicije zdravja, ki bi bila ista za različne ljudi. Vztrajal je, da konec analize ni zavezan vnaprejšnji vednosti, kakšen naj bi bil pacient, ko odide iz analize, temveč je, prav nasprotno, radikalno odprt.
Zaradi take odprtosti postane pacient subjekt želje, to pa pomeni, da spozna in dokončno razume, da mu kot subjektu sploh ni treba vedeti, kaj želi ali kaj naj bi želel, da bi ustregel imaginarnim pričakovanjem drugih ljudi ali celo sebi – kot je to počel vse svoje življenje. Zdaj ve, da tega preprosto ne potrebuje (več).
Ne potrebuje več in je osvobojen. Osvobojen je od tega, kar opažamo povsod okoli sebe: ljudje želijo želeti, da bi bili uspešni in samouresničeni in optimizirani in premožni in da bi postali Nekdo. Pri tem se poškodujejo, zlasti pa postajajo brezbrižni, nesočutni, egocentrični in narcistični; želja, da bi želeli zapisano, jih dela neobčutljive, celo krute in neprijazne.
Dušan Rutar
Jan 02, 2024