V kapitalizmu je pomembno, če ne kar odločilno, povpraševanje po dobrinah, storitvah, blagu. Kdor se ustrezno odzove na povpraševanje, lahko obogati in uspe, kot se reče. Po čem torej povprašujejo te dni ljudje, če imamo v mislih psihologijo? Je odgovor na njihovo povpraševanje pozitivna psihologija, ki je vse popularnejša? Morda. In če je odgovor pritrdilen, zakaj tako povpraševanje? Mogoče pa je še boljši odgovor na vprašanje ta, ki sledi.
Bil sem tujec in sprejel si me. Zakaj si me sprejel?
Dober odgovor na vprašanje odkrivam v kratki Tolstojevi zgodbi.
Morda je eno ključnih vprašanj, s katerimi se je dolga leta soočal Lev Nikolajevič Tolstoj, tole: Ali je Jezusov moralni nauk resničen? Kajti če je, terja od nas radikalne spremembe v življenju. In božič nenadoma ni le prijazni družinski praznik, saj postane še nekaj drugega. Kaj postane?
Odgovor na zapisano vprašanje je novo in v tem trenutku zelo aktualno vprašanje: Kako je mogoče, da številni kristjani ne živijo, kot je učil Jezus? Kako je mogoče, da niti ne poznajo njegovega učenja in da ne premišljujejo o tem, kar je povedal?
Povedal je tudi tole: Kjer bosta dva, ki se bosta ljubila, bom jaz med njima kot sveti duh. Kaj to pomeni in kakšno je nadaljevanje?
Nadaljevanje pomeni sprejemanje tujca. Pomeni nekaj skoraj neverjetnega: če želim poskrbeti zase, se razvijati in uspeti v življenju, moram biti – za druge. In če želim biti za druge, moram nekako ugotoviti, kako biti zanje, da jih ne poškodujem, temveč prispevam k njihovemu blagostanju.
Pomeni pa še nekaj, pomeni svojevrstno približevanje nečemu. Res je namreč tole. Tudi če je človek vse življenje dober, še ne pomeni, da mu na stara leta ni treba razmišljati o svoji duši in se približevati Bogu, kot bi rekel Tolstoj, ali Velikemu Drugemu, kot bi rekel Freud. Mi to uspeva?
Veliki Drugi se po definiciji izmika vsakemu poskusu, da bi ga dojel in dokončno opisal. Kako naj se mu potemtakem približam, saj niti ne vem, kaj je? Ima približevanje sploh kak smisel, je o njem smiselno razmišljati?
Odgovor na vprašanje je pravzaprav preprost. Velikemu Drugemu se približujem tako, da verjamem vanj, to pa naredim skozi srečevanja z drugimi ljudmi, ki so vedno drugačni od mene in so do neke mere vselej tujci. In ti se srečujejo.
Vsakokrat ko srečam prijatelja, sem srečen. Srečanje z njim povečuje moje blagostanje, zato sem tudi hvaležen. Vselej upam, da bom dober gostitelj, kakor upam, da bom znal biti gost drugega gostitelja. Ne uspe mi vselej. Nisem vselej srečen, ko srečam drugega človeka. Nekateri ljudje so namreč toksični. Ni vsakdo pripravljen biti gost in ni vsakdo pripravljen biti gostitelj.
Lev Nikolajevič Tolstoj napiše o tem kratko zgodbo z naslovom Kjer je ljubezen, tam je tudi Bog. Različica prevoda naslova je: Kjer je ljubezen, tam je Bog.
To je pripoved o dobri ideji. Je pripoved o večni ideji, o tem, kar je za vedno. Ni je lahko razumeti, jo je pa mogoče razumeti. O kateri ideji je torej Tolstojeva pripoved?
Pripoved je o ideji, da naj bi človek živel, ne zase, temveč za Boga, za Drugega. Kako jo razumeti?
Razumemo jo tako, kot predlaga Tolstoj, ko reče, da nas je Jezus poučil, kako živeti za Boga. Kako konkretno torej živimo zanj?
Tolstoj predlaga branje svetih besedil, češ da se iz njih naučimo odgovora na zapisano vprašanje. Več branja tako prinese več razumevanja.
Ni nujno, da ga prinese, je pa mogoče. Človek namreč lahko bere, a ne razume. Lahko razume malo, ne razume pa veliko. Morda sprašuje druge, kako razumeti, a morda niti ti ne vedo odgovorov na vprašanja.
Lahko minejo dolga leta, ne da bi človek dobro razumel, kar je prebral. Na primer idejo, da na tem svetu ni zase, temveč je za Boga, ki terja od njega, da je za – druge ljudi.
Skrb za drugega je zato dokaj nenavadna. Upira se naši sebičnosti in želji, da poskrbimo zase. Morda je niti ne razumemo dobro.
Vsak dan srečujemo druge ljudi. Vemo, da jih srečujemo in nekaterih srečanj se vsekakor veselimo. Radi srečamo nekatere ljudi.
Lahko pa postanemo pozornejši, kajti rečeno je bilo, da so blagoslovljeni ti, ki so širokogrudni. Ni preprosto in ni lahko, kajti v zadnjem obdobju je prav tako rečeno, da mora človek skrbeti zase, delati na sebi in uspeti.
Z leti vse manj verjamem novoreku, če sem mu sploh kdaj verjel, obenem pa se zavedam, da že vse življenje iščem odgovore na nekatera vprašanja in da se moje iskanje stopnjuje, ne zmanjšuje. Protislovja, paradoksi in uganke se nadaljujejo, temelj pa ostaja enak: sprejemanje tujca.
Dušan Rutar
Dec 26, 2023