Na prvi pogled je vse skupaj zelo preprosto in zlahka razumljivo. Napredovali smo. Napredovali smo kot človeštvo, kot civilizacija, kot družba. In napredujemo kot občestvo, kot posamezniki. Znašli smo se namreč v svetu večnega napredovanja. Vsak človek zato vsaj nekajkrat v letu reče sebi in drugim, da gre naprej. In čez nekaj tednov bo zelo veliko ljudi v zboru vzklikalo, da bodo šli v novem letu naprej. A kam bodo v resnici odšli?
Stari dobri Foucault. Kje je že študij, ko me je navduševal z izvrstnimi analizami gospostvenih odnosov, diskurza gospodarja, ki se tako spontano vsak dan oblikuje med ljudmi! Seveda je napredoval tudi ta diskurz.
Diskurz gospodarja je danes paradoksen. Gospodarji so ljudje, ki najbolj zvesto in vneto, strastno služijo logiki produktivnosti in dobičkonosnosti. Priganjajo sebe in so v službi kapitala. Uživajo v priganjanju in priporočajo drugim, da delajo enako, kar pomeni, da postanejo končno sami svoji podjetniki ali gospodarji. Tako nima nihče nad seboj gospodarja, ker je vsakdo gospodar – nad samim seboj. Vsakdo je gospodar in podložnik obenem.
Danes se zato že otroci ne soočajo s prepovedmi, z zapovedmi, s potlačevanjem in z inhibicijo. Napredek prinaša pozitivne projekte, pobude in motivacijo. Ne! ne obstaja več. Svet je brezmejen, brezobličen, kot je brezoblična voda, posameznik je brezmejen, življenje urejajo dosežki, uspehi in obvezni Gremo naprej!, ki je vsepovsod in je kot nevidni zrak, ki ga dihamo, dihati pa ga tudi moramo, če hočemo živeti.
Hočemo preživeti in se poganjamo naprej, ne da bi se zavedali, da tako poganjanje v glavnem ni nič drugega kot hitenje, ki ne prinese ničesar novega, le kopičenje istega. Pospeševanje življenja je zato pospeševanje istega in pomeni pospeševanje samega pospeševanja. Ljudem potrošnikom je zato na voljo pospeševanje in več istega.
Najprej smo hodili, potem smo začeli teči, danes skušamo teči vse hitreje in delati sedem milj dolge korake. Želimo biti maratonci, ki pretečejo maraton s tako hitrostjo, kot preteče najhitrejši tekač na kratke proge sto metrov.
V taki perspektivi življenja nič ne traja, vse se vse hitreje premika in sproti razpada, torej ni stalnosti, ni odmora, ni počitka, ni kontemplacije. Vse je minljivo, človeško bitje ne zazna vsebine, ki bi trajala. Vse je na površju, divje spreminjajoče se, vse mine takoj, ko se pojavi, izgine, kot izgine digitalno besedilo, ko pritisnem na tipko delete.
Življenje je tako postalo golo. Ljudje delavci delajo. Ljudje potrošniki trošijo. Oboji morajo biti zdravi in pri močeh. Biti morajo fit. In so. Nekateri niso, ker ne morejo biti. Drugi so, ker se trudijo. Mnogi omagajo in se izčrpajo. Uspeh ima božanski status, zato je vredno zanj tudi umreti. Golo življenje ne ustvarja smisla ali pomena, kult individualnosti in zdravja nalaga osamljenim posameznikom, da postajajo pristni ali avtentični, pravi jazi, optimalni osebki, ki se prilegajo svetu tako, kot se prilega košček mozaika praznemu prostorčku, kamor ga je treba postaviti.
Svet je minljiv in morda bo izginil. Morda celo hoče izginiti, da bo videti, kot da ga sploh nikoli ni bilo.
Nekje v ozadju pa se kopičijo spoznanja, ki jih zlasti ne bodo objavili na televiziji, ko so zvečer na sporedu poročila. Družba dosežkov, uspehov in optimiziranja življenja namreč ustvarja poražence in ljudi, obremenjene z občutki manjvrednosti, krivde in nesmiselnosti življenja.
Vsakdo zmore, če le hoče. Če se malo potrudi. Če se pravilno odloči. Lahko doseže karkoli. Vse je mogoče. Pri poročilih zato ne bo zgodb o paradoksih življenja v družbah dosežkov, tam bodo vedno znova nastopali najstniški športniki in mlade športnice, ki kot zvesti in ubogljivi poštarji prenašajo zahteve neoliberalnega življenja na nove generacije otrok: trdo delajte, sanjajte, vztrajajte, bodite disciplinirani, kajti brez napora ni uspeha, ta pa je nujen, saj življenje sicer nima smisla.
Otroke vzgajamo v duhu spodbud, Seveda zmoreš, ne v duhu prepovedi ali zapovedi. Ne vztrajamo pri spoštovanju tabujev in ne trdimo, da je usoda njihovega življenja vnaprej določena. Ne, pravimo, da je usoda v njihovih rokah, da je usoda osebna pobuda ali iniciativa, njen učinek in rezultat hkrati, kar pomeni, da lahko postanejo projekt, ki se nenehno posodablja, kot se posodabljajo pametne naprave, optimizira. Končno jim nekoliko skrivnostno sporočimo, da bi bili videti zelo pametni, da lahko postanejo, kar že so, svoj resnični, pravi jaz, ki komaj čaka, da skoči iz teme in se pojavi na odru.
Otroci ne morejo razumeti, kaj to pomeni. Saj tudi odrasli ne razumejo, kaj pomeni reči, naj nekdo postane on sam, pravi jaz. Zdravi razum namreč odgovarja, da že sem, kar sem, da je moj jaz natanko to, kar je, jaz pač. In sprašuje, zakaj bi se moral nenehno spreminjati, čemu bi moral uresničevati domnevne potenciale, za katere pravijo, da jih imam, da bi končno postal, kar sem že od samega začetka.
Odgovori na vprašanje so vedno enaki in so sistemski, zato drugačni niti ne morejo biti. Obstaja namreč nevidno sistemsko nasilje, ki navidezno deluje kot množica spodbud in motivacijskih nasvetov, kako živeti, v resnici pa pritiska na ljudi, da se izčrpavajo, saj ne obstaja meja. Zmoreš se zato spreminja v Moraš uspeti!
Moraš nekaj doseči, moraš biti učinkovit, produktiven, uspešen, moraš naprej in samo naprej. Sodobni človek tako nima nobene obrambe pred orisanimi zahtevami, saj ni meje. Nič ga ne ščiti in varuje. Okoli njega je pozitivnost, pred katero, paradoksno, ni obrambe. Ni upora, ni protesta, ker je nesmiseln. Pozitivnosti se namreč ne upiraš, temveč jo izbiraš, saj zato se ji pa reče pozitivnost.
Tak človek ne pozna suverenosti, o kateri je še razmišljal Nietzsche, ker ta preprosto ni mogoča. Je namreč delavec, ki ves čas dela, saj sicer ne more biti uspešen. Postati mora on sam, to, kar že je. Izkorišča samega sebe in se priganja, da bi uspel in bil, kar je. Nič ga ne ovira, spodbujajo ga in spodbuja se.
Ali kot zapiše Byung-Chul Han na strani 11 svoje knjige z naslovom The Burnout Society: Subjekt dosežkov se znajde v boju sam s seboj. Depresivca je ranila ponotranjena vojna. Depresija je bolezen družbe, ki trpi zaradi pretirane pozitivnosti. Odraža človeštvo, ki bije vojno samo s seboj.
Dušan Rutar
Dec 16, 2023