In nemudoma začutil nelagodje, zato bi lahko izjavo tudi obžaloval. Ljudem okoli mene namreč ni bilo všeč, kar sem rekel. Seveda jim ni bilo, ker so pričakovali, da bom rekel »da«. Pričakovali so, da se bom strinjal z njimi, da jim bom prikimal, da ne bom »kompliciral«, da bo vse tako, kot so navajeni, kot je vedno bilo. Ničta raven naših odnosov je namreč strinjanje, za katerega nekje globoko v sebi verjamemo, da pomeni tudi potrjevanje. Če se drugi strinjajo z menoj, me potrjujejo, na primer v moji identiteti, če se sam strinjam z njimi, jih prav tako potrjujem. Vprašanje pa je, če to sploh drži. Morda je ravno nasprotno.
Dolgoletno vztrajno razgrajevanje odnosov za krepitev sodobnega kulta individualnosti, spreminjanje sveta v spreminjajoče se in celo tekoče zadeve, kopičenje dobrin in vsiljivih oglasov, poganjanje ljudi k optimiziranju življenj in ustoličenje nadjazovskega pritiskanja nanje, naj presežno uživajo na zaukazane komercialne načine, spremlja tudi spontano vedenje, ki ga od zunaj prepoznamo, kot da ljudje nenehno govorijo »da«. Vedno znova se namreč z nekom tiho strinjajo, prikimavajo, se smehljajo in ustvarjajo videz zadovoljnih osebkov. Bojijo se reči »ne«. Bojijo se tudi tedaj, ko si želijo reči »ne«, ko vedo, da bi bilo prav in smiselno in razumno reči »ne«. V svetu, v katerem se kopiči pozitivnost vsega, se kopičita tudi tesnoba in strah pred osamljenostjo.
Zadeva je zahtevna, kajti reči nekomu »ne«, pomeni jasno določiti mejo med seboj in drugim človekom. Tako postavljanje meja je razumno in smiselno, ker ljudje pač potrebujemo meje, da ne podivjamo.
A orisanega postavljanja meja v sodobnem tekočem svetu, v katerem se zdi, da smo zliti v eno samo globalno brezoblično gmoto, ne izvedemo zlahka, ker se zavedamo, da moramo vedno znova nekomu ugajati, sicer imamo lahko probleme in težave, ker tvegamo izključitev. Torej je razumno reči »da« in se odrekati svoji želji, kot bi rekel Lacan.
Pogosto se vse skupaj prične v otroštvu, ko skuša otrok spontano uveljavljati lastni jaz, svojo željo. Starši mu jasno sporočajo, da to ni najbolj pametno, da se je treba vesti skladno s svarilom »le kaj bodo drugi rekli«. Lahko bi namreč rekli, da je otrok trmast, svojeglav, neprilagojen, da ni iz pravega testa.
Danes mora biti človek iz pravega testa, ki ga opredeljujejo paradoksne in notranje protislovne kompetence, lastnosti in zmožnosti, kot so: podjetnost, discipliniranost, zmožnost za trdo delo out of the box, kreativnost, kritično razmišljanje, močna volja in seveda obvezno sanjanje o uspehu.
A ko si končno iz pravega testa, si se že odpovedal visokim moralnim in etičnim standardom, saj optimiziranje življenja ni isto kot moralno in etično življenje. Postavljanje meja je zato zelo težko, pogosto pa je celo nemogoče. Pritiski, da smo uspešni, kreativni in kritični na predpisane načine, ki jih narekuje logika dobičkonosnosti, so kratko malo preveliki, zato se lahko zlomimo, zrušimo ali pa preprosto pregorimo v ognju ustvarjalnega dela, kritičnega razmišljanja in hitenja k uspehu.
Konformizem sodobnega življenja paradoksno omogočajo spontane izkušnje posameznih subjektov, ki dobro vedo, da nimajo zavezujoče moralne ali etične avtoritete v svetu, da bi se zanesli nanjo, obenem pa čutijo, da so zavezani neracionalni avtoriteti, ki je organsko vpeta v makrostrukturne determinante družbenega življenja, te pa še vedno postavljajo na prestol potrebe po zasebnem dobičku, ne pa človeških želja.
Ali kot je zapisal Adorno več kot pol stoletja nazaj v delu z naslovom Ontologija in dialektika:[1] Človekove mentalne in duhovne zmožnosti danes izhajajo bolj iz njegove sposobnosti prilagajanja nenehno spreminjajočim se situacijam, iz prilagodljivosti, sposobnosti, da se preživlja na različne načine, da izkorišča priložnosti, ki se ponujajo, kot pa iz dolgoletnega pridobivanja znanja in izkušenj iz določene discipline, da bi njegovo življenje še naprej udejanjalo strukturo takega znanja in izkušenj.
Svet se je od takrat dodobra spremenil, saj je postal tekoč, zato moramo Adornovo spoznanje podeseteriti. Preprečevanje in celo onemogočanje akumuliranja posameznikovih izkušenj spremlja namreč tudi žrtvovanje skupnostnega življenja na oltarju nenehnih novosti, ki ne prenesejo nobenega omejevanja.
Svet se je spremenil tako, da je danes bolj kakor v preteklosti očitno, da želijo številni ljudje živeti na predvideni način, ki ga je Adorno prepoznal kot optimalno ujemanje med železno zahtevo po dobičkonosnosti kapitala in posameznikovo potrebo, da postane uspešen v svetu kapitala. Ljudje živijo tako, da skušajo preseči razliko med bitjem kot konceptom, ki mu ritem življenja narekujejo priročniki, nasveti vplivnežev in predlogi gurujev, ter bitjem onkraj konceptov: trenutek dvoumnosti, ki ga prepoznavamo v samem jedru človeške eksistence, ni priznan, čeprav kaže na nekaj globljega v življenju ljudi, zato prevladuje pozitivnost, ki je obračunana kot vrhovno dobro in končno zapovedana.
Prepričan sem, da je Adornovo razmišljanje o subjektivnosti ljudi kot čisti dojemljivosti danes aktualnejše, kot je bilo leta 1961, zato je to, kar se začne pri skoraj trivialnem vsakdanjem »ne«, revolucionarno, kajti nadaljevanje nujno pomeni osvobajanje od tega, kar imenuje Adorno stanje podložnosti, ki ga spremlja čustvena začaranost, predstavlja pa popolno zasvojenost s subtilno privlačnostjo dobrin in blaga, na primer z vsebinami, ki jih ponujajo sodobne pametne naprave.
Po domače: sodobne zasužnjene osebe, ki rade volje opravljajo dolžnosti presežno uživajočega hlapca, se bodo morale naučiti reči »ne« ali pa nam preprosto ni pomoči.
Dušan Rutar
[1] Ontology and Dialectics (uredil Rolf Tiedemann). Cambridge: Polity Press, 2019, str. 155.
Dec 13, 2023