Juda reče Jezusu, da bo šel z njim, toda doda, da ga bo ubil v trenutku, ko bo samo za dlako zavil s svoje poti. Ne ve, po kateri poti bo Jezus odšel, toda ve, kdaj bi zavil proč, ker bi ga postalo strah.
Ljudje kdaj rečejo, da tako pač je. Mislijo na ta svet in na to, kar se dogaja okoli njih in z njimi. Zdi se, da imajo prav. Ne morejo namreč smiselno reči, da ni tako, kot je. A kdo v resnici ve, kako je na tem svetu? Ali ne obstajajo samo različni zorni koti, iz katerih je mogoče zaznavati, razumeti in razlagati svet? Ali obstaja en, vseobsegajoči pogled na svet, ki bi dejansko postregel s spoznanjem, kako je? In ali nismo ljudje subjekti želje, simbolna bitja pomena in smisla, socialni osebki, ki potrebujemo zlasti drug drugega, ne pa ugotovitev, da tako, kakor domnevno je, pač je?
Ne zanima me, če nekdo reče, da tako pač je. Zanima me nekaj drugega.
Vprašanja so dobra in jemljem jih skrajno resno. Zlasti takrat, ko preberem pismo, kot sledi.
Vendar si tega ne želim. Kot rečeno, nimam pojma o tem, kaj bi bila moja želja, vendar sem gotova, da si v tem svetu s svojim mišljenjem ne želim obstajati. Ne želim se vsak večer jokati, dokler me oči ne začnejo peči tako močno, da jih ne morem imeti več odprtih. Ne želim si kupovati nezdrave hrane, na kateri se prenajem, da se zamotim pred vsem, kar se mi dogaja v glavi, in je nato izbruhavati. Ne želim biti tako nemočna, da se neham tuširati (in to storim le zjutraj, hitro pred šolo), ker enostavno ne zberem dovolj energije, da se zvlečem do kopalnice, nato pa se zjutraj obleči v trenirko in prevelik pulover ter taka sedeti v predavalnici polni izredno urejenih ljudi. Ne želim si, da s solznimi očmi berem članke o tem, kaj se s telesom zgodi po smrti, in razmišljati, ali bi se pred izvršitvijo tega dejanja morda morala prijaviti na kakšen seznam za doniranje organov, ter skleniti, da sem tako zanič, da še od mojih zdravih notranjih organov ni koristi in bi bolniku, ki bi jih sprejel verjetno prej povzročili škodo kot kaj drugega. Ne želim sedeti v kopalnici in se daviti, samo toliko, da vidim, če sem že dovolj obupana in hkrati dovolj pogumna, da rok ne odložim s svojega vrata. Skratka, ne vem, kaj si želim, in ne vem, kaj točno naj počnem sama s seboj, vendar vem, da moj trenutni 'življenjski stil neizogibno vodi v pogubo. In se bojim, da si bom res kaj naredila.
Dolžnost očetov postane nenadoma popolnoma jasna. Mogoče jo je misliti na svetovni ravni, na kateri se človeštvo trudi za lastno preživetje, medtem ko kuri orjaške količine fosilnih goriv, pa tudi na individualni ravni, ki jo opisuje citat iz pisma.
Njihova dolžnost je, da nepopustljivo vztrajajo. Morajo vztrajati pred sinovi in hčerami, da jih ne zagrne tema. Vztrajati morajo v svetlobi in biti morajo svetloba. Biti morajo svetilnik, ki sveti vedno. Njihova dolžnost je, da nikoli ne ugasne.
Ni jim treba razlagati, zakaj mora tako biti. Dovolj je vztrajati, da tako mora biti. Ne, da tako pač je, temveč, da tako mora biti. Lahko molčijo. Njihova dolžnost ni, da govorijo in razlagajo. To sicer lahko delajo, toda to ni njihova dolžnost. Ta je onkraj govorjenja in razlaganja. Ni jim treba pošiljati signalov. Očetje so svetilniki, niso signali.
Človeška bitja smo šibka. Hitro nas lahko zagrne tema. Kmalu izgubimo upanje in nismo več pogumni. Očetje ne izgubimo upanja in smo pogumni. Smo natanko tam, kjer moramo biti. In vztrajamo, ker je taka naša dolžnost.
Vztrajamo, da se drugi lahko izognejo čerem. Ne dovolimo, da jih prevarajo z govoričenjem, da tako pač je. Ker ni tako, kot pač je. Ker je drugače. In alternativa je vedno mogoča. Celo če bi vsi trdili, da ni mogoča, bi trmasto vztrajal, da je mogoča.
Tema me ne more prevarati. Ker ne verjamem ne temu ne onemu vplivnežu, šefu, baronu, kralju, carju, papežu. Mi ni treba verjeti. Ker vem.
Naj razume, kdor more.
Dušan Rutar
Nov 29, 2023