Spomnim se, ko sem prvič strastno prebiral Marxova dela, saj je bil Marx izvrsten pisec z izpiljenim slogom pisanja, bogatim besednjakom in neverjetno širokim razgledom čez književnost, in premišljeval o pojmu odtujenost, ki ga je uporabljal in raziskoval. Ne mislim, da sem kaj dosti razumel, ker nisem, in da bi znal jasno povedati, kaj pomeni reči, da smo v sodobnih družbah ljudje odtujeni drug od drugega. Ali to pomeni, da včasih niso bili? Kakšni so neodtujeni odnosi? Kaj pomeni reči, da človek ni odtujen niti od sebe niti od drugih ljudi? In čemu bi bila odtujenost sploh problem? Kaj je torej hotel povedati Karl Marx, ko je razmišljal o človeški odtujenosti in pisal o njej?
Danes premišljujem o objektivnih podatkih, ki pričajo, koliko sladkorja pojedo nekateri otroci, da postanejo zasvojeni za vse življenje. Proizvajalci sladkorja kajpak vztrajajo, da ne postanejo zasvojeni in da je sladkor čisto dober del njihovega vsakdanjega prehranjevanja, saj je pomemben vir energije, ki jo potrebujejo za preživetje. Podobno so nekoč zatrjevali za tobak.
A sladkor ni le vir energije, je tudi sredstvo, ki zagotavlja kratkotrajno čustveno nagrado. In tu se nenadoma pokaže povezava med medsebojno odtujenostjo in naravno potrebo ljudi po čustvenih nagradah.
Kako torej razumeti odtujenost?
Vsakdo od nas je že nekaj časa dobesedno obdan z zasloni, ki so drugi, imaginarni kraji. Na njih prikazujejo vse mogoče, zagotovo pa veliko reklam ali oglasov. Teh je pravzaprav ogromno. Nenehno nam nekaj prodajajo in nas nagovarjajo, naj kaj kupimo.
Hočejo nas kot potrošnike, ki kot pustolovci krožijo med policami, na katerih je razstavljeno blago – da bi ga kupili.
Kopiči se Isto. Prav zato. Drugo in drugačno so tako rekoč že ukinili, kot dokazuje Byung-Chul Han v knjigi z naslovom The Burnout Society (2015): Samo tujstvo se deaktivira v formulo potrošnje. Tujec se umika eksotiki. Turist potuje po njej. Turist – torej potrošnik – ni več imunološki subjekt (str. 2).
Isto se kopiči v svetu zaslonov, ki je izgubil meje. Morda prav zato nemočno ponavljajo, da je treba postavljati meje, zlasti otrokom. Nezavedno namreč vedo, da jih ni več in da jih je prepovedano postavljati. Izrael bo zato še dolgo pobijal teroriste v Gazi, dokler ne ubije zadnjega. Potem se bodo rodili novi in vojna se bo nadaljevala, medtem pa bo svet brez meja zrl v zaslone, da bo sproti informiran o dogajanjih.
Obstajajo drugi kraji, ki jih je vse več in se kopičijo.
Zaradi Istosti ne moremo več govoriti o Drugosti: Drugost (otherness), ki izzove imunski odziv, bi delovala proti razpadanju meja. Splošna promiskuiteta, ki je zajela vse sfere življenja, in odsotnost imunološko učinkovite Drugosti določata [bedingen] drug drugega (prav tam, str. 3).
Ni več strahu, kajti Istega se ni treba bati. Odtujenost na drugih imaginarnih krajih je sicer že vseobsežna, vendar je povsod pozitivnost. Je povsod, ker tudi mora biti; sladkor je le ena izmed njenih oblik. Mora se kopičiti, taka je zahteva pustolovščin željnih potrošnikov turistov, enako velja za proizvajalce Istega. Negativne dialektike ne zagovarja nihče več, dialektika negativnosti je izginila, saj jo je nadomestila vseobsegajoča dialektika pozitivnosti.
Nastaja paradoks: Nevronske bolezni enaindvajsetega stoletja sledijo dialektiki: ne dialektiki negativnosti, marveč dialektiki pozitivnosti. So patološka stanja, ki izhajajo iz presežka pozitivnosti (prav tam, str. 4).
Presežek pozitivnosti povečuje medsebojno odtujenost v zrcalnih svetovih, v katerih lahko vsakdo oblikuje nove in nove različice lastne identitete. Kopičenje Istega pospešuje potrošnjo, ljudje so vse bolj turisti v eksotičnih simuliranih svetovih, v katerih ni odrekanja, saj je onemogočeno kot nepotrebno in nekoristno. Proizvodnja Istega terja orjaške količine energije, zato je treba zanikati tudi podnebne spremembe in opozorila, da bodo vse hujše.
Škode ne povzroča samo negativnost, temveč tudi pozitivnost – ne samo od Drugega ali tujega, temveč tudi od Istega (prav tam). Nasilje pozitivnosti je izraz, ki nekoč dobesedno ni mogel nastati, zato ga nismo poznali, dokler se ni začel širiti, kot se širijo virusi. Danes se srečujemo z njim na vsakem koraku in na vsakem kraju, na katerem smo odtujeni od drugih in od sebe oziroma različic sebe: posplošena komunikacija in odvečne informacije grozijo, da bodo sesule vse človekove obrambe (prav tam).
Pred Istim se torej ne branimo, ker smo že nemočni, saj nimamo več imunskega sistema, verjamemo pa tudi, da se nam ni treba braniti, kot se ne brani človek, ko se enkrat prepusti toku, da ga nosi po svoje, saj upor ali protest ne bi bil smiseln in ne bi ustvaril nobenega pomena. Sprejemamo ga torej. Še bolje: trošimo ga, porabljamo ga, recikliramo ga. Novorek, ki poudarja vključenost, vključevanje ali inkluzijo, je zato modni krik in ljudje ga sprejemajo z obema rokama, medtem ko pozabljajo na pomen Drugosti, Drugega in Drugačnega, če so zanj sploh kdaj vedeli. Ta je izključen, a o izključevanju ne govorimo več; pomembno je le, da vse teče, kot bi nemara dodal Bauman.
Kar imenuje Baudrillard nasilje konsenzov (violence of consensus), razumem kot nadaljevanje tega, kar imenuje Chomsky proizvajanje soglasij (manufacturing consent). Končno je povsod: Nasilje pozitivnosti ne predpostavlja ali zahteva sovražnosti. Razvija se specifično v permisivni in pacificirani družbi. Posledično se izkaže za bolj nevidnega kot virusno nasilje. Naseljuje negativnost – prosti prostor istega, kjer ni polarizacije med notranjim in zunanjim, lastnim in tujim (prav tam, str. 6).
Ljudje tako odtujeno naseljujejo prostore Istega in se ne obračajo drug k drugemu. Vsakdo se obrača k sebi, k svojemu telesu, k njegovi imaginarni predstavi in obliki, ki jo ugleda v zrcalu, na drugem kraju torej. Skrbi za predstavo, dizajnira sebe, tudi na javnih krajih, da je drugim na vpogled. Ponuja se jim kot tržno blago, kot individualizirana blagovna znamka, izdelana v podjetju z enim zaposlenim delavcem, ki je on sam. Utrujenost je velika, veliko je izčrpanosti, silovitost pozitivnosti ne prizanaša nikomur.
Nasilje pozitivnosti ne prikrajša, temveč nasiti/saturira; ne izključuje, temveč izčrpava (prav tam, str. 7).
Kakšen je cilj vsega tega? Da smo vse bolj utrujeni in izčrpani.
Dušan Rutar
Nov 19, 2023