Stari so dobro vedeli, da je človeška eksistenca tragična. To preprosto pomeni, da se ljudje boleče zavedajo sveta in sebe v njem, zavedajo se svoje končnosti in se v življenju pogosto soočajo z nemogočimi izbirami. Svobodna volja verjetno res ne obstaja, ljudje pa potrebujejo vsaj iluzijo o njej. Še bolj pa potrebujejo kritično misel.
Kljub iluziji se pogosto odločajo narobe, nerazumno in vlečejo slabe poteze, ki načenjajo njihovo blagostanje. Zapisano velja tudi za politike, ki se prav zdaj odločajo za vojno proti Hamasu in za vojno proti Ukrajini. Nekega dne se bosta končali, saj ne moreta trajati večno, potem bo sledilo nekaj drugega. A kaj bo zares sledilo?
Je še mogoče misliti svet, v katerem prevladuje pravičnost? Pod kakšnimi pogoji so ljudje zmožni živeti drug z drugim, ne da bi po malem ves čas mislili na maščevanje za resnične ali domnevne krivice, ki so se jim zgodile?
V luči razmišljanj o tragični naravi človeških eksistenc me zanima možnost odrešitve. In ko razmišljam o odrešitvi, ne mislim le na vojne, temveč tudi na podrejenost človeških bitij propagandi, političnim igram moči, vplivnežem in motivatorjem, duhovnim gurujem in kapitalističnemu novoreku.
Nisem naiven, zato ne mislim, da je odrešitev na dosegu roke, ker ni. Zavedam se erozije razumnih rešitev vsakdanjih sporov in konfliktov, enako se zavedam zmožnosti človeških osebkov za maščevanje.
Zlasti pa mislim na upadanje pripravljenosti za upiranje. Kot otrok socializma sem že zgodaj v življenju dojel, da je upiranje gospostvenim razmerjem izjemno pomembno za ohranjanje zdravega razuma, ki zmore razumeti pomen in vrednost klasičnih idej o dvomu, kritični misli in prevzemanju simbolnih mandatov.
Zmanjševanje pripravljenosti za upor sicer lahko spremlja poudarjanje pomena pozitivnega razmišljanja in občutenja sveta, toda obenem se dogaja še nekaj drugega.
Dogaja se tole.
Dobro se spominjam intervjuja, ki ga je imel Umberto Eco leta 1994; z njim se je pogovarjal Roger-Pol Droit, pogovor pa je bil objavljen v članku (Eco, U. (1994). Tolerance and the intolerable. Index on Censorship, 23(1-2), str. 47-56).
Eco je takratni pojav desničarskih ekstremistov komentiral takole: Ne vidim prave razlike med današnjimi skinheadi in neonacisti ter nacisti prejšnje generacije. So iste vrste kot njihovi predhodniki. Obstaja ista vrsta neumnosti in odločenosti uničiti; enako sovraštvo do drugih in volja do uničenja. Razlika je le v tem, da so nacisti pomorili na milijone ljudi, njihovi potomci pa so jih doslej pretepli le nekaj deset (str. 49).
Profesor je torej jasen v prepoznavanju prave narave ljudi, ki se predstavljajo kot uporniki, v resnici pa so uničevalci, ujetniki neumnih domnev in slabih idej, o katerih niti ne znajo niti nočejo kritično razmisliti. Tako domnevno upiranje je kajpak le različica sovraštva do drugih ljudi.
Prav na to mislim, ko razmišljam o naravi upiranja, o potrebi po upiranju. Razumem jo kot izraz potrebe po moralnem delovanju, ki je bistveno drugačna od destruktivnosti in sovraštva.
Moralno delovanje vselej temelji na skrbi za drugega. Palestinski Hamas je zato obsojanja vreden in ne smemo biti naivni, saj ne predstavlja upora Palestincev zoper izraelsko gospostvo.
Umberto Eco: Naša dolžnost kot intelektualcev je, da poudarimo, da se je vse spremenilo razen tega: naša odgovornost je potegniti mejo med dopustnim in nesprejemljivim. Preprosto uveljavljamo našo izbiro, da ne bodo mislili, da podpiramo trende, za katere menimo, da so nevarni za demokracijo. (prav tam).
Danes se dogaja prav nasprotno. Vztrajno poudarjanje, da ima Izrael pravico do samoobrambe, ni isto kot potegniti mejo med dopustnim in nesprejemljivim. Nedopustno in nesprejemljivo je namreč tudi izraelsko gospostvo nad Palestinci. Če tega ne moremo ali nočemo razumeti, ne moremo smiselno trditi, da ne podpiramo trendov, ki so nevarni za demokracijo.
Dogaja se nekaj nesprejemljivega. Če se ne vključimo v analizo ni kritiko nasilja na Bližnjem vzhodu, ne bomo nikoli našli možnosti in novih poti naprej. V tem smislu bi morali danes delati natanko to, kar je pred desetletji predlagal Umberto Eco: Potrebna je kritična misel kot stalna budnost, kot prizadevanje za odkrivanje nevarnega tudi takrat, ko se okoliščine in diskurz zdijo povsem nedolžni (str. 52).
V nasprotnem primeru tvegamo nove oblike opravičevanja nasilja ali celo nostalgijo za starimi dobrimi totalitarnimi časi, ko so bili vsaj stabilni in je človek vedel, kdo pije in kdo plača.
Dušan Rutar
Nov 07, 2023