Medtem ko razlaga lepotica z velikanskim oprsjem, ki sili iz tesno oprijete majice, ta dopolnjuje prav tako tesno oprijete pajkice, da je njeno telo na voljo anatomskemu pregledu, bržčas drugim mladenkam, kako pomembno je, da čim hitreje kupijo najnovejši čudežni nedrček, ki oblikuje njihovo oprsje tako, da se vanj zagleda vsakdo, ki pride mimo, saj ima že tovarniško vgrajeno štrlečo bradavičko, ki je ni mogoče spregledati, na drugem koncu sveta najstnica v solzah roti neznanega Nekoga, naj za božjo voljo ustavi pobijanje ljudi v Gazi. Želi živeti, saj je še otrok, verjetno ji je tudi absolutno vseeno za čudežni nedrček z vgrajeno bradavico, sočasno pa ve, da politikom, ki ukazujejo vojakom, naj pošiljajo rakete in bombe na območja, kjer je njen dom, njeno rotenje ne pomeni prav nič, tako kot jim ne pomeni nič, ali bo jutri sploh še živa ali ne bo. Modrčki se bodo verjetno prodajali za med, mladenke bodo dizajnirale svoja oprsja, bradavice bodo silile kvišku in terjale pogled, bombe bodo padale, ljudje bodo hiteli drug mimo drugega, da opravijo, kar je opraviti treba, občasno se bo oglasil tudi kdo, ki ga bodo prizadele podnebne spremembe v obliki zemeljskih plazov, poplav ali vročinskih valov. Čez dan se bodo ves čas rolale nove reklame, na primer za najdražjo posteljo na svetu, za najnovejši dizajn plašča za prihajajočo zimo, pa tudi za nove tablete proti debelosti, politiki in mainstream ekonomisti bodo ljudi pozivali k dodajanju vrednosti.
A kdo bo dodajal vrednost življenju?
Mladi in stari vplivneži bodo nagovarjali ljudi vseh starosti, zlasti otroke, ker je treba pričeti zgodaj, naj postanejo self improvement project. Naj torej postanejo projekt. Ne ljudje, osebe, človeški subjekti, zmožni za sočutje, solidarnost in simbolne mandate, temveč neosebni projekti.
Projekti se morajo razvijati in se izboljševati, ker se lahko, kot pravijo v oni reklami. Ni pomembno, da se lahko razvijajo le srečneži, ki živijo v svetu obilja, v katerem imajo dovolj premoženja, medtem ko v sosednji državi zaradi raket ali bomb umirajo tudi genialni ljudje, ki bi lahko pomembno prispevali k boljšemu svetu, če bi jim dovolili živeti.
Pomembno je, da imaš sledilce in da sam slediš, da si sledilec, da nekomu slediš. Noben voditelj v zgodovini človeštva še ni imel toliko sledilcev, kot jih imajo nekateri vplivneži danes – na primer milijardo. Politični in drugi voditelji so pravzaprav nemočni proti njim. Nemočni pa so tudi sami, saj ne morejo biti drugačni. Zdi se, da je v tem trenutku prav nemoč skupni imenovalec nas vseh.
Logika projektov samoizboljševanja je taka, da danes ne moremo resno govoriti o vodenju sveta ali upravljanju z njim, saj moramo govoriti le o sledenju, o podrejanju in ubogljivosti. Zaton kritičnega razmišljanja morda ni tako pomemben, kot je pomemben vzpon novih oblik totalitarnosti.
Ko razmišljam o njih, mislim zlasti na nove kolektivne reprezentacije sveta, zaradi katerih moramo razviti nove koncepte množične psihologije in koncepte za razumevanje sodobnih oblik človeškega ega.
Ego kot projekt samoizboljševanja namreč ni Descartesov ego, ki misli in dvomi, ni ego, ki odkriva nad seboj moralni imperativ, in ni avtentični jaz humanistične psihologije. Je dobesedno izdelek, za katerega poskrbi projekt, tako kot poskrbijo inženirji v tovarni avtomobilov za nov izpušni sistem, ki ga vstavijo v avtomobil, da ustreza novim standardom o izpustih, s katerimi domnevno varujejo okolje.
Projekt samoizboljševanja jaza je tako delček v formalnem mozaiku delovanja globalne civilizacije, v kateri se nekateri osebki samoizboljšujejo, medtem pa mogočneži iz političnega in korporativnega sveta v miru načrtujejo nov ustroj sveta. Milijarde sledilcev se ukvarjajo z novimi modrci s štrlečimi bradavicami in dizajniranimi plašči, v vzporednem svetu se krepi vojaško-industrijski kompleks, ki z lahkoto stopnjuje destruktivnost regionalnih vojn ali posebnih vojaških operacij, podnebne spremembe pa sporočajo enim in drugim, da vsaj nezavedno, morda pa celo hote, dopuščajo propadanje lastne civilizacije.
Dušan Rutar
Nov 06, 2023