Nekoč v stari Jugi ni bilo dobro javno uporabljati določenih besed. Vsi smo vedeli, katere so bile prepovedane. Če si jih uporabil, si tvegal. Tvegal si zelo veliko, zato smo bili zelo previdni. Uporabljali smo razum. Če preveč tvegaš, je namreč bolje biti tiho, smo si mislili. Resnično, besede so bile takrat zelo nevarno orožje. In kako je s tem danes, ko živimo v demokratičnem svetu? Natanko enako.
Najprej v en glas vzklikajo, da ima Izrael pravico do obrambe. In jo ima. To je tako rekoč trivialno res, zato je vzklikanje nepotrebno in neracionalno. Evolucija nas že dolgo uči, da imamo pravico do obrambe, ko smo napadani. Ničesar novega torej niso sporočili. Kar so sporočili, so naredili zato, da bi poslali jasne signale, ne besed. Politiki tudi sicer radi pošiljajo signale. In so jih. Ves svet je tako prejemal signale, da se Izrael lahko brani pred napadalci. Signal je bil zato zelo jasen: raketirajte in bombardirajte Hamas, we don't care. Ko so tako nekaj časa bombardirali in raketirali Hamas, umirali pa so zlasti otroci, več kot tri tisoč jih je že umrlo, so pošiljavci signalov postajali vse bolj nemirni. Le zakaj, saj ima Izrael pravico, da se brani?
Nismo se tako zmenili. Znova signali. Lahko raketirate in bombardirate, ne pa preveč. Če je preveč, je humanitarna kriza. In kriza ni v redu. Vojna je v redu, pravica do obrambe je v redu, posebna vojaška operacija je takisto v redu, humanitarna kriza pa povzroča nemir in to ni v redu.
Ameriški predsednik zato končno pozove k 'premoru' (pause). Ne k prenehanju bombardiranja in raketiranja, temveč k pavzi. V pavzi bodo tujci zapustili Gazo, da ne bi umrli. Nihče namreč ne želi umreti. Ko umre več kot tri tisoč otrok, to še ni razlog za pavzo.
Sklepati smemo, da se bo bombardiranje in raketiranje Gaze nadaljevalo, ko jo bodo tujci zapustili in bodo na varnem. Takrat bo konec pavze.
Ko bo konec pavze, bo umrlo še več palestinskih otrok. Umirali bodo tudi starci in ženske.
Pričakovali bi, da bo zdravi razum pozval k prekinitvi vojne in h pogovarjanju. Pogovarjanje je namreč zelo smiselno zlasti za simbolna bitja, kakršna ljudje smo.
Pogovarjanje je lahko produktivno in učinkovito, pomen pavze pa je v tem trenutku grotesken. Namesto prekinitve ognja imamo tako pred seboj predlog ameriškega predsednika, da bi poskrbeli za humanitarni premor. V tem času bi ljudem, ki jih raketirajo in bombardirajo Izraelci, dostavili pomoč, izpuščeni talci bi se odpravili na varno, potem pa bi bilo humanitarnega premora konec.
Konec premora pomeni nadaljevanje pobijanja ljudi, zlasti otrok. O pobijanju ne bodo rekli nobene, čeprav bo objektivno dejstvo, bodo pa izumili kako novo skovanko, ki ne bo zvenela tako grozno. Vojna je grozna, umiranje je grozno, toda ljudje nimajo radi groznih besed. Vojno in umiranje tolerirajo in prenašajo, besede skrbno izbirajo. Izberejo lepe in prijetne, da ne bi bil kdo, ki bi jih slišal ali prebral, vznemirjen. Ljudi je tako mogoče pobijati, ni pa dobro vznemirjati jih.
Kdor uporablja besede, ki so sicer označevalci tega, kar se zares dogaja, tvega. Lahko ga obtožijo, da koga vznemirja. Lahko ga obtožijo pristranskosti. Kdor je v primeru raketiranja in bombardiranja Gaze na strani razuma, je pristranski. Vznemirja ljudi, ki sicer ne umirajo, kot umirajo civilni prebivalci Gaze, so pa vznemirjeni, kar je zadostni razlog za polivanje gnojnice po teh, ki so na strani razuma.
Primitivnost ljudi se kaže na vsakem koraku, toda pozornost je usmerjena k tem, za katere se reče, da vznemirjajo in s tem povzročajo škandale. Ne mečejo bomb in ne mečejo raket, uporabljajo zgolj besede, označevalce, toda očitno je, da so ljudje v svoji primitivnosti še tako nezreli, da ne morejo dojeti pomena besed in smisla razumevanja resnice tega, kar se jim dogaja.
Dolgoročno, evolucijsko vzeto, zato ne morejo preživeti.
Dušan Rutar
Nov 02, 2023