Zatrjevanje, da ima Izrael vso pravico, da se brani pred zlom, pred napadom teroristov, ki pripadajo Hamasu, je zanimivo še iz enega zornega kota. Če se namreč strinjamo, da so Hamasovi napadi zli, da jih je treba za vsako ceno preprečiti, kot ljudje tudi sicer skušamo preprečevati zlo, na primer v imenu dobrega, saj sicer ne moremo v miru živeti drug z drugim, potem velja tudi ta splošni sklep. Ljudje lahko branimo idejo dobrega pred zlom, skušamo biti dobri in skušamo preprečevati zlo. Le da je zadeva nekoliko kompleksnejša, in je treba povedati še nekaj drugega.
Naj začnem pripoved s preprostim vprašanjem. Kaj sledi nevtralizaciji vseh teroristov, kot imenujejo operacijo, s katero se izraelska politika in vojska odzivata na teroristični napad? Skleniti bi smeli, da sledi mir, saj preprosto ni več ljudi, ki bi izvajali teroristične napade. Torej se vrnemo k začetni sklepni ugotovitvi, zapisani uvodoma.
Tak sklep pa je naiven in ne upošteva nekaterih temeljnih značilnosti človeške narave.
Ko ljudje razmišljajo o človeški naravi, se pogosto zastavi vprašanje, ali je človek po naravi, v svojem jedru, nujno, neizogibno dober ali zel. Je spontano nagnjen k zlim dejanjem ali k dobrim? Vprašanje je lahko tudi zelo preprosto, ljudje si ga zastavljajo že tisočletja: Od kod zlo, če domnevamo, da je človek v svojem bistvu dober in nagnjen k dobrim dejanjem?
Freud je z raziskovanjem človeške narave trčil ob boljše vprašanje. Tako je zato, ker je produktivnejše, ker odpira polje, na katerem se lahko dokopljemo do boljšega odgovora o razmerjih med dobrim in zlim, to pa pomeni, da ne trdimo niti, da je človek neizogibno dober, niti, da je neizogibno zel.
Ko opazujemo drug drugega, ko analiziramo lastna dejanja, se lahko zalotimo, da nas vedno znova nekaj preseneti. Lahko presenetimo tudi sami sebe. Na kaj mislim?
Mislim na preprosto vsakdanjo izkušnjo, ko nekaj naredimo, kar ima slabe posledice, nato pa za nazaj rečemo, da nismo hoteli takih posledic, da smo želeli narediti nekaj dobrega, ne slabega. Vsakdo pozna tako izkušnjo.
Kako je potemtakem sploh mogoče, da se iz naših dobrih namer, iskreno dobrih želja rodi nekaj slabega, celo zlega? Ne želimo zla, a to se vseeno pojavi. Od kod torej nenadoma zlo celo v primerih, ko hočemo narediti nekaj dobrega in smo prepričani, da zares želimo dobro?
Prvi odgovor je kajpak pri roki: ljudje ne moremo nadzorovati in vnaprej preprečiti vseh mogočih posledic lastnih dejanj. Freud bi rekel, da nismo gospodarji v svoji hiši. Ker res nismo. Svet je zelo kompleksen.
Tudi drugi odgovor je pri roki. Ne moremo absolutno vedeti, kako bodo drugi ljudje zaznali in razložili naša sicer dobro zamišljena dejanja, kako se bodo odzvali in kaj si bodo o vsem skupaj mislili. Tudi na to ne moremo povsem vplivati, zato se moramo pogovarjati, da bi se vsaj približno razumeli, kaj kdo želi, zakaj in čemu.
Še najbolj zanimiv pa je tretji odgovor.
Ljudje namreč tudi sami razlagamo svoje želje, namere in dejanja, za katere smo zmožni. In nekdo lahko sproži destruktivni napad na drugo državo, pri čemer umre veliko število ljudi, obenem pa ves čas verjame, morda celo iskreno in notranje povsem prepričano, da to sploh ni vojna, da je zgolj posebna vojaška operacija, ki je – popolnoma upravičena, dobra in vodi k dobrim ciljem. Na koncu operacije bo sicer veliko mrtvih ljudi, porušenih domov in uničene narave, toda vse skupaj naddoloča razlaga, ki pravi, da je početje dobro in da se torej motijo vsi tisti razlagalci, ki bi utegnili reči, da je zlo. Konec zgodbe.
Nauk? Preprost. Ljudje smo očitno zmožni razlagati svoje delovanje, vedenje, svet in dogodke v njem tako, da tudi največje zlo, na primer holokavst, sebi in drugim razlagamo kot nekaj dobrega. Ni nujno, da ga razložimo tako, je pa mogoče.
Ali to pomeni, da so ljudje, ki zmorejo take razlage in iz njih izhajajoča dejanja, inherentno zli? Še do včeraj so bili dobri družinski ljudje, prijazni sodelavci ali izvrstni ljubimci, danes pa se obnašajo čisto drugače. Zakaj se niso že včeraj? In kje piše, da se današnji dobri, prijazni in topli ljudje ne bodo že jutri obnašali na orisani način?
Kot rečeno: človek ni gospodar niti v lastni hiši, kaj šele širše.
Dušan Rutar
Oct 25, 2023