Škandalozno je bilo nedavno televizijsko poročanje o domnevnem škandalu na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Nekaj deset sekund dolgo poročanje namreč ni niti približno ustrezni odziv na Žižkov izvrstni govor, ki je trajal nekaj več kakor triindvajset minut. Še večji škandal pa je, da poročevalec očitno ni razumel, o čem je Žižek sploh govoril. Če bi, se ne bi osredotočil na domnevni škandal, vem, da televizija naivno verjame, da gledalci potrebujejo škandale, da jo pogosteje gledajo, kar je sicer zgolj mit, toda o tem kdaj drugič, temveč bi spregovoril o nečem, kar je izjemno pomembno za vsakega človeka, in sicer čisto vsak dan. O čem je torej Žižek zares spregovoril in za kaj je to pomembno?
Pojdimo lepo po vrsti.
Na začetku se naveže na sam slogan knjižnega sejma, ki slavi knjige, branje knjig in celo poglobljeno branje. Lepo in prav.
In Žižek slogan sprejme z obema rokama. Torej lahko pričakujemo poglobljeno branje, poglobljeno razumevanje prebranega in razumno poročanje o prebranem oziroma razumljenem, saj je bil za to naprošen. Natanko to tudi stori.
Bere zapise, pod katere so v glavnem podpisani izraelski politiki oziroma avtorji, jih dobesedno citira in skuša prepričati poslušalce, kako zelo je pomembno natanko – poglobljeno branje.
Danes morda še bolj kakor sicer. Take so Žižkove besede.
Pravkar se je zgodil barbarski, neciviliziran, surov, grob Hamasov napad na Izrael. O tem ni nobenega dvoma. Napad je iz reda zla. Žižek to zelo jasno poudari. Potem pa spregovori o simptomu, na katerega je postal pozoren. Da je to simptom, poudarjam jaz, Žižek ne uporabi te besede, vendar kot psihoanalitik dobro ve, da je res simptom. O katerem simptomu govorim?
Govorim o enoznačnem, enoglasnem, enoumnem obsojanju Hamasovega napada na Izrael in prav tako enoznačnem poudarjanju, da ima Izrael pravico do obrambe, pri čemer prednjačijo svetovni politiki, državniki in drugi pomembni ljudje.
Ne črhnejo pa ne bele ne črne o Palestincih. Govorijo o Hamasu, ne pa o Palestini. Danes je vtis, da o njih preprosto ne govorimo. Kdor se ne drži tega neizrečenega imperativa, bo takoj izključen, skladno z idejo inkluzije ali vključevanja: vključili bomo vse, pogoj vključevanja pa je, da so nekateri izključeni. Končni namen inkluzije je kajpak poenotenje.
Če torej hočemo razumeti aktualne dogodke, če želimo poglobljeno dojeti kompleksnost spopadanja med Hamasom in Izraelom, nadaljuje Žižek, moramo kaj prebrati, razumeti in dojeti, sicer nimamo pojma, zakaj, čemu Hamas napada Izrael, in se s svojimi mnenji zgolj pridružujemo množici.
Obrnemo se torej v zgodovino, preberemo izjave uglednih izraelskih politikov, se lotimo še drugega za kompleksno temo relevantnega čtiva, potem pa poročamo.
Žižek poroča, kaj je prebral in kaj je razumel. Njegova analiza je brezhibna. Tako kot je v najboljšem primeru brezhibna analitikova analiza pacientovega simptoma, ki je kajpak koristna in odrešujoča, ne le za pacienta, temveč tudi za analitika.
Je pa kajpak mogoče, ker ljudje naivno verjamejo v svobodno voljo, da se človek ne odloči za analizo simptoma, temveč za njegovo krepitev, ker pač zagotavlja – nezavedni užitek.
Dušan Rutar
Oct 21, 2023