Ne, ne mislim le na hermetično zaprto palestinsko enklavo Gaza, iz katere ni izhoda in v kateri potekajo zračni napadi na civilno prebivalstvo brez primere, zaradi katerih je doslej umrlo več kot 700 otrok, in ne mislim le na to, kakšna bo napovedana naslednja faza napadov nanjo, ker je preprosto ne znam misliti. Mislim predvsem na prispodobo, s katero ne razmišljam le o pomenu besed, s katerimi opisujejo Gazo kot največji zapor pod milim nebom na svetu, temveč razmišljam tudi o svetu in pomenu naših življenj v njem.
Naša življenja so nasičena. Nad nami se rojevajo nove in nove zahteve po produktivnosti in učinkovitosti, po delu, po proizvodnji, s katero moramo dodajati vrednost. Delamo in ustvarjamo, kopičimo objekte in predmete, blago, s katerim zasipavamo proste trge. Vsega je vsak dan več, medtem ko je nečesa drugega vsak dan manj.
Več je tudi stroškov, ki jih terjajo vojne. Ena traja že 600 dni, druga šele dober teden. Stroški so velikanski, mrtvih ljudi je veliko. Veliko je trpljenja, toda nad nami so nove zahteve po produktivnosti in življenju, kakršnega živi Barbie.
V nasičenem svetu je težko izkusiti svobodo, ki jo omogoča prazen prostor, v katerem se človek počuti dobro. To je občutek, da so vsakdanje zahteve in imperativi daleč proč, da zanj ne veljajo.
Takrat jih je šele mogoče v miru premisliti. In takrat postaja jasno, kako neprimerni, prezahtevni in nerazumni so.
Dokler človek nima občutka svobode, jim je neposredno podrejen, zato jih ne vidi iz razdalje in ne razume. O njih ne razmišlja, temveč se jim podreja. Skuša jim ustreči, uboga jih, želi biti priden, kot je bil priden, ko je bil otrok. Takrat je na svoji koži izkušal tesnost povezav med ubogljivostjo in dobrim življenjem.
Naučil se je, da je dobro življenje ubogljivo produktivno življenje, v katerem vedno znova nekoga uboga in mu sledi. Resnično, v zasičenem svetu živi veliko ljudi, ki so ubogljivi, pridni in nekomu sledijo, da bi bili produktivnejši in učinkovitejši, ker verjamejo, da taki tudi morajo biti.
Norost sveta je zaradi tega nevidna. Številnim produktivnim ljudem se zdi, da živijo popolnoma normalna življenja. V njih zlasti ni treba znova premisliti, kakšen je. Treba je zgolj slediti zahtevam in jih ubogati. Mnogi ljudje se zato preprosto strinjajo, da mora biti svet še naprej tak, kakršen že je.
A kakšen je v resnici?
Obstaja pomembna razlika med svetom, kakršen domnevno obstaja, in svetom, kakršen je v resnici. Da bi razumeli slednjega, ga moramo znati misliti.
Misliti ga bodisi ne znamo bodisi ne upamo. Kdor uboga omenjene imperative, ne misli sveta in njegove resnice. Preveč je zaposlen s svojimi sanjami, da bi v njem uspel kot produktiven človek. Kdor tako sanja, ne misli lastnih sanj. Sanj namreč ne misliš, ker jih zgolj sanjaš.
Posamezniki so tako izolirani od resnice sveta, vendar so obenem popolnoma potopljeni vanj in v njegove ideološke prakse. Ne mislijo ga, ga pa živijo. Delajo kot pripadniki kulta individualnosti in kulture narcizma, v kateri preprosto ni treba misliti ne enega in ne drugega, čeprav je treba biti kritičen. Nenehno je treba delovati out of the box, dobesedno prepovedano pa je misliti sam okvir.
Vsak dan naj bi bil najboljši dan od vseh mogočih dni, vsak dan naj bi prinesel več istega. Svet je zasičen, vendar naj bi bil zasičen še bolj.
Depresija sveta je velika. Ljudje, ki ne sledijo vplivnežem, niso dovolj produktivni in učinkoviti, ne sledijo lastnim sanjam in se ne udeležujejo občih ritualov, ker so svobodni ter imajo radi mir in samoto, so deležni oznak. Ljudje imajo zanje pripravljene besede, s katerimi jih opisujejo in jim pripisujejo negativne lastnosti. Veljajo za lene in slabovoljne, včasih tudi za smrdljive in neumne. Očitajo jim, da jemljejo stvari preveč enostavno in preprosto.
A ko jih dobro premislimo, enostavne in preproste tudi dejansko so.
Dušan Rutar
Oct 15, 2023