Pogosto slišim izjave, kot so: Počutim se, kot da ne morem narediti ničesar prav; Moje življenje ni uporabno; Ne uživam v življenju. Zlasti je žalostno, ko o tem pripovedujejo mladi na pragu življenja, ki bi se ga morali radostiti.
Pripadniki in pripadnice generacije Z ali iGen so pogosto raziskovani in preučevani, ker se zdi, da so v nekaterih razsežnostih svojih mladih življenj posebni in drugačni. Znanstveniki omenjajo pogostost njihovih tesnobnih stanj, depresivnih stanj, tudi samomorov.
Večkrat se pojavi zamisel, da je za različne ljudi, ne le za Generacijo Z, današnji svet sam po sebi nevaren kraj, ker odnosi z drugimi ljudmi že pomenijo tveganje, da te bodo poškodovali in ti povzročili trpljenje.
Okoli nas je dejansko veliko tako imenovanih mikroagresij, ki so pogosto skoraj nevidne, zato je velika potreba po varnosti in ustvarjanju varnih okolij. Po drugi strani pa pomeni nenehno iskanje varnosti tudi večjo krhkost, zaskrbljenost in nagnjenost k temu, da človek vidi sebe kot žrtev.
Prav zato me kot raziskovalca zanima, kako je v perspektivah njihovih mladih življenj razumeti duhovno zrelost. Dodatno me zanima, ali današnja mladina potrebuje Jezusa, da postanejo z njegovo pomočjo najboljše različice sebe, da izkusijo pravo življenje(true life) in spremenijo svet na bolje, če je sploh še čas za kaj takega. Ali kot piše Sam Carana (24. september 2023, https://arctic-news.blogspot.com/2023/09/september-2023-highest-anomaly-on-record.html): Alarmni zvonovi so zazvonili glasno in jasno ter opozarjajo, da bi se lahko temperatura dvignila za več kot 3 °C že leta 2026, zato bi moralo prevladati načelo previdnosti in grozeče nevarnosti bi morale spodbuditi ljudi, da zahtevajo celovite in učinkovite ukrepe za zmanjšanje škode in izboljšanje stanja (sveta, dodal. D. R.). In kakšno zvezo ima vse to z Jezusom?
Ima, kajti Jezus je prišel na ta svet, da razdvoji in krsti ljudi v duhu. Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost (Luka, 12:51); Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč (Mt, 10:34).
Kaj to pomeni? V nadaljevanju.
Da bi razumeli duhovno zrelost kot temeljni pogoj prizadevanj ljudi za spreminjanje sveta, moramo razumeti tudi duhovno nezrelost oziroma razlike med njima.
Generacija Z je zato pomembna, kajti dobro vemo, da je prav v tem obdobju, piše se leto 2023, ki gre počasi h koncu, duhovna zrelost zelo aktualna in družbeno oziroma globalno zelo pereča. Ne mislim na potrebo po komunizmu in revoluciji, mislim, zelo skromno, na Kantovo razmišljanje o razsvetljenstvu, nedoletnosti ljudi in duhovni odraslosti. Mislim na potrebo po duhovni odraslosti v svetu, ki se pospešeno segreva in ogroža civilizacijo.
V članku z naslovom Generacija Z in duhovna zrelost (Bergler, T. E. (2020). Generation Z and Spiritual Maturity. Christian Education Journal, 17(1), str. 75–91) naletim na zelo zanimivo misel, za katero mislim, da je tudi produktivna, ne le zanimiva za moje nadaljnje razmišljanje.
Avtor (Bergler, 2014, op. cit.) meni, da so njegovi bralci že prešli iz duhovnega otroštva v duhovno odraslost, v zrelost. Pravzaprav ta opomin nima smisla, če »zrel« (teleios) pomeni nedosegljivo popolnost. Podobno Pavel domneva, da so nekateri njegovi bralci, ki se mu pridružujejo v prizadevanju, da bi vedno bolj spoznali Kristusa, vendarle že »zreli« (Fil 3,15) in graja vernike v Korintu, da so še vedno duhovni dojenčki (1 Kor 3: 1–3).
V današnjem neoliberalnem svetu je veliko zahtev prav po perfekcionizmu in popolnosti, mnogo manj pa jih je po duhovni zrelosti. Razlika je zelo pomembna, kot sledi.
Duhovno nedoletni ljudje ali duhovni dojenčki, kot jih imenuje sveti Pavel, še niso napredovali v stanje duhovne zrelosti. Njihova morebitna hoja za Jezusom je še neproduktivna in neučinkovita; morda še ne hodijo dovolj dolgo za njim.
Za kom hodijo današnji duhovno nedoletni ljudje, da še niso duhovno dozoreli in niso postali duhovno odrasli ljudje ter zakaj je to vprašanje pomembno?
Raziskave dokazujejo, da duhovno nedoletni ljudje niso le pogosteje depresivni in tesnobni, zaradi tega pa trpijo tudi njihova skrb za drugega, skrb za družbeno pravičnost in zmožnost za ustvarjalnost, temveč so tudi manj samozavestni in izražajo manj samospoštovanja. Nosi jih sem in tja v življenju in so kakor listi v vetru. Podrejeni so različnim vsakdanjim praksam in naukom vplivnežev, zato jih premetava.
Ne vedo, kam natančno naj usmerjajo svoje delovanje, zvijačnost ljudi, ki sledijo predvsem logiki profitov in všečnosti, jim je tuja in je ne razumejo dobro, zato so pogosto njihove žrtve.
Duhovna odraslost ne pomeni, da postanejo mladi ljudje podobni odraslim. Nikjer ni namreč dokazano, da so vsi odrasli ljudje tudi duhovno odrasli.
Na mestu je zato vprašanje. Kako postaneš duhovno odrasel človek?
Postaneš lahko tako, da se zgleduješ po duhovno odraslih ljudeh, ki so lahko empirično starejši od tebe, ni pa nujno. A koliko današnjih mladih ljudi sploh želi duhovno odrasti? Koliko duhovno odraslih ljudi je tamle zunaj, s katerimi bi hodili skozi življenje v obdobju podnebnih in družbenih sprememb, ki se obetajo?
Ljudje, ki preživijo vsak dan več ur pred zasloni in so zanje socialni oziroma družbeni mediji, kot je morje za ribe, morda doživljajo tesno medsebojno povezanost, ni pa zelo verjetno in zlasti ni nujno. Negativni vplivi takega življenja na duševno zdravje so namreč dokazani, duhovna zrelost pa tudi ni magični učinek, ki bi nas prepričal, da je njegova pomembna razsežnost.
Duhovno zreli ljudje so pogosto nemočni pred vplivneži, medijskimi mogotci, korporativnimi menedžerji in ideološkimi retorji, zato nimam veliko upanja na spremembe.
Kljub temu verjamem v dogodek, kot ga imenuje Alain Badiou. Verjamem, da je neizogiben. In da bodo mladi ljudje hoteli duhovno dozoreti, se močneje kot doslej zavedati pomena nadzora nad svojimi življenji, se odreči lažnemu občutku varnosti in iskanju zaščite v svetu ter sprejeti pustolovščino, ki jo je zastopal Jezus, ko je dejal: pustite vse in pojdite z menoj.
Resnično, morda bo že jutri drugače in se bodo ljudje znova začeli zavedati pomena skrbi za drugega iz oči v oči in pomena razvijanja ne le digitalnih veščin in podjetništva, temveč zlasti odnosnih veščin, kot so poslušanje, empatija, sočutje in reševanje konfliktov.
V svetu, v katerem bo morda vendarle vse večja potreba po tem, kar je rekel Janez Krstnik Jezusu: Jaz zgolj krstim ljudi z vodo, ti pa jih boš krstil v duhu. Kar je nekaj čisto drugega.
Dušan Rutar
Oct 08, 2023