Objektivni podatki so neizprosni: september 2023 je bil tako topel, da so podatki osupnili celo vsega hudega vajene znanstvenike. Članek ima naslov ‘Gobsmackingly bananas’: scientists stunned by planet’s record September heat (Damian Carrington, The Guardian, 5. oktober 2023): September 2023 je prejšnji rekord tega meseca presegel za 0,5 ⁰C, kar je največji temperaturni skok doslej. September je bil približno za 1,8 ⁰C toplejši od predindustrijske ravni. Podatkovni nizi evropskih in japonskih znanstvenikov potrjujejo preskok. Kljub temu se bo svet vrtel naprej, kot da se ne dogaja prav nič. Vrtel se bo in ljudje bodo ugotavljali, da je letošnji oktober prijeten mesec in je kot nalašč za izlete ter preživljanje prostega časa zunaj. Ljudi bodo oblivali topli sončni žarki, medtem ko se bo na južni zemeljski polobli bližalo poletje. Avtor članka zapiše: V Avstraliji je podnebna znanstvenica in pisateljica Joelle Gergis dejala: »Opazovanja avstralskega podnebja v septembru so šokantna. Na mnogih območjih so najvišje zabeležene temperature za 3 do 5 ⁰C višje od povprečja. Pomanjkanje padavin nakazuje sušo. Poletje bo brutalno.«
Zanikanje podnebnih sprememb je postalo že zdavnaj nezanimivo. Zdi se celo, da človeštva nič ne more premakniti. Ne mislim le na radikalne spremembe, mislim celo na drobne, skoraj nevidne spremembe. Mogoče so le tiste spremembe, ki so sestavni del kapitalističnega spreminjanja življenja, ljudi in planeta. Teh sprememb ni treba poganjati, ker se dogajajo po nujnosti. Nobena druga sprememba ni mogoča, ker je pozivanje k spremembam podobno pozivanju, naj bo voda bolj mokra, kot že je, in naj bo trava bolj zelena, kot je.
Ljudje se spontano odzivajo na tako pozivanje, češ da je absurdno. Čutijo, da spreminjanje sprememb nima nobenega smisla, da je govorjenje o spreminjanju sprememb absurdno in nepotrebno, da je zgolj logična napaka in nepotrebno kopičenje besed.
Ob tem ne morem prezreti izjemnega pogovora, ki ga je imel pred nekaj meseci Alain Badiou – njegov sogovorec je bil Soufiane Brahimi. Naslov pogovora je zgovoren: Pomen besed (Le sens des mots).
Začetna filozofova ideja, ki se vleče kot rdeča nit skozi celoten pogovor, je tale: v demokraciji se predstavniki države ves čas menjajo, kar je super dobro, toda ne smemo pozabiti, da se menjajo na oblasti, da se torej spreminja vlada, to pa nikakor ne pomeni, da se spreminja družba.
Ni mišljeno spreminjanje družbe, mišljeno je menjavanje ljudi na oblastnih položajih. Tega nikakor ne smemo pozabiti, ne smemo biti naivni, ker nam je naivnost v škodo. Z zamenjavo vlade se torej ne bo kaj bistvenega spremenilo tudi v družbi. Ljudem na oblasti namreč ne gre za spreminjanje družbe, njim gre za položaje in oblast, za moč. In ko jo enkrat imaš, je nikakor nisi zlepa pripravljen spustiti iz rok, zato kot ministrica, na primer, nočeš podpisati odstopne izjave, čeprav ne uživaš več zaupanja svojega šefa.
Pozabite torej na ideje o spreminjanju družbe zunaj sprememb, ki so inherentne kapitalističnemu načinu življenja.
Bistvo parlamentarne demokratične igre, poudari Badiou, torej ni spreminjanje politike in družbe. Igra ima dva ključna igralca, levega in desnega, ki se spopadata med seboj in ne dovolita, da bi se v družbi kaj bistvenega spremenilo. Ne sodelujeta, temveč se spopadata, tekmujeta za položaje in moč in denar in vpliv na volivce.
Na državo vplivata malo, ker mora biti ta v neoliberalnem novoreku vitka, kar pomeni, da se zgolj minimalno vpleta v Velikega Brata, ki se imenuje prosti trgi. Prav zato je na mestu iskrena izjava kakega politika, ki reče, da je ob prihodu na oblast odkril, da ne more narediti skoraj ničesar.
Kapitalistična organiziranost družbenega življenja ljudi bo zato še dolgo tu. Podnebne spremembe tudi. Le da je slednjim popolnoma vseeno za ljudi. In vse bolj se mi zdi, da oblastnikom tudi.
Dušan Rutar
Oct 05, 2023