Nikolas Rose v knjigi z naslovom The Politics of Life Itself (Princeton University Press, 2008) opredeli politike življenja takole: Namesto tega moramo razmišljati o naših rastočih zmogljivostih nadzorovanja, upravljanja, načrtovanja, preoblikovanja in moduliranja samih vitalnih sposobnosti ljudi kot živih bitij (str. 3). A kar je na prvi pogled napredno, zanimivo in celo privlačno, ljudje so zmožni kot inženirji obvladovati lastno vitalnost, se razvijati in vplivati na delovanje telesa, celo na delovanje možganov in notranjih organov, je lahko tudi čista nočna mora. Med branjem knjige dobim pismo.
Gledala sem se, otroka, ki je pri 8 letih izgubil vse, kar naj bi otroka delalo otroka, in se spraševala, kako sem si lahko odvzela svoje otroštvo. Najhuje je, da sem na teh slikah suha! Nisem niti debela, niti normalna, temveč suha! Edino kar me opominja na to, da nisem dovolj suha, je postava moje sestre, ki je bila ekstremno suha.
Ne le debelost, tudi suhost je lahko problem, je nekaj, kar ni dobro – ni dobro ne telesno ne moralno. Začne se lahko zelo zgodaj, ko nima otrok niti najmanjše ideje, kaj se mu dogaja.
Ekonomija vitalnosti, še en koncept, ki ga razvija Rose, povezuje človekovo zmožnost za (nezavedno) razumevanje sebe kot kapitala (biokapital), ki ga je treba povečevati, da se iz njega iztisne čim več dobička, karkoli naj bi že to bilo, obenem pa je treba optimizirati vsakdanje življenje, lastno motivacijo in nenavadno instanco, ki se imenuje ego in mora imeti močno voljo, obenem pa mora biti še čim bolj pristen in naraven, spontan in avtentičen. Toda biokapital ima več razsežnosti, in ne le teh, ki bi jih radi prepoznali kot naravne. Ego ima zato zelo resen problem, saj jih premalo pozna in jih ne razume dobro.
V 21. stoletju se širijo prakse, s katerimi skušajo zlasti mladi ljudje ne le oblikovati svoja telesa, temveč jih tudi ohranjati v natančno določenem stanju in zaukazani obliki, kajti telo mora biti zdravo in kot tako temelj upravljanja s seboj (self management). To pa je šele začetek. Nadaljevanje je bolj dramatično.
Osebni problemi, ujeti v dialektiko medsebojnih odnosov, na primer v družini, se v orisani perspektivi prikazujejo posameznikom kot medicinski problemi, rešljivi z medicinskim razmišljanjem in medicinskimi sredstvi. Rose zato poudari pomen krčenja medosebnih in celo družbenih problemov na medicinske probleme, pri čemer ima pomembno vlogo pripisana terapevtska moč zdravnikov, zaradi katere slednji krepijo tudi moralno in celo politično moč v družbenem polju.
Osebni, socialni in celo družbeni problemi so tako vse pogosteje medicinski problemi, ki dobivajo v zadnjem času obliko tehnomedicinskih problemov. Tehnologije optimiziranja lastnega telesa, samega sebe in načina življenja (Rose, str. 16) so zato izjemno priljubljene, saj predstavljajo v zdravem razumu najboljše načine za doseganje optimalnih ciljev samega (družbenega) življenja, o katerih se prav zato ni treba spraševati.
Eden takih ciljev je vitko, zdravo in fit telo, ki pa dobiva v glavah ljudi status fatamorgane: ves čas je na obzorju in se oddaljuje enako hitro, kot se mu domnevno približujejo.
Tehnologije optimiziranja življenja zato niso družbeni, kulturni in humanistični ideal, saj so vzvodi samouničevanja. Predstavljene so kot tehnologije samega življenja, zato se zdi, da so bodisi naravne bodisi inteligentne, če se je le mogoče prepričati, da inteligentne tehnologije primerno nadgrajujejo naravo.
Nadgrajujejo takrat, ko se slehernik prepriča, da lahko z njimi optimizira svoje življenjske priložnosti ali izbire, ki naj bi jih imel na razpolago. Le da je optimiziranje nemogoče določiti, kajti človek sebe in svoje telo nujno primerja z drugimi ljudmi in njihovimi telesi, za katere ima vedno znova občutek, da so optimalnejši od njegovega.
Iz pisma: Ne samo to, da sem se ob tem počutila kot grdi raček iz pravljice, zdelo se mi je, da bi jim bilo bolje brez mene. Verjetno je to le v moji glavi, a počutim se popolnoma samo, osamljeno in izgubljeno.
Vse skupaj komplicira spoznanje, da so v 21. stoletju subjekti orisanih tehnologij potrošniki dobrin, ki pa niso prilagojene njihovim medicinskim potrebam, temveč trgom in potrošniški kulturi (str. 20).
Začarani krog se tako sklene. Posameznik ali posameznica se zanaša na zdravi razum, ki ga oblikuje potrošniška kultura, da bi optimalno oblikoval/oblikovala svoje telo, vendar tega ne določa le medicina, saj ga določajo predvsem medicinske tehnologije in zamisli, ki izhajajo iz potrošniške kulture, v njej pa se navezujejo na vsakdanja razmerja med ljudmi, iz njih izhajajoče realne probleme, stiske in potrebo po samovrednotenju.
Tudi potrošniška kultura tako ne nastaja po naključju, obenem pa podpira sodobna hierarhična razmerja med ljudmi, zato dobiva vse skupaj bolj in bolj nenavadne oblike, ki jih dobro izpostavi Rose, ko zapiše: v 20. stoletju je postalo zdravje ključna etična vrednota sodobne družbe (str. 22).
Njen temelj je posameznikovo telo, ki mora postati optimalno, čeprav to nima nobene resne zveze z etiko, postati pa mora tudi kapital, ki ga je kajpak mogoče unovčiti, unovčiti pa ga je tudi treba, saj se v kapitalizmu ne spodobi, da je kapital neizkoriščen.
Vstopili smo v obdobje vitalnih politik, somatske etike in biološke odgovornosti (str. 40). To pa je obenem tudi obdobje depresivnih stanj, tesnobe, izgubljenosti in moralne neorientiranosti.
Za piko na i Rose dodaja: Te nove oblike življenja, te nove ideje o tem, kakšne osebe smo in bi lahko bili ali bi morali postati, se porajajo na številnih presečiščih med imperativi trga in težnjami po vrednotenju delnic, novimi predstavami o telesu in njegovih procesih, prizadevanji biomedicinskih raziskovalcev za članke, nagrade in intelektualno lastnino ter upanjem nacionalnih vlad na nove gospodarske priložnosti (str. 105)
Dušan Rutar
Jul 09, 2023