Psihoanaliza pozna koncept subjekta, za katerega se domneva, da ve. Ker domnevno ve, mora nekaj storiti, njegovo delovanje pa mora biti skladno s pripisano vednostjo. V tem času je psihoanalitično spoznanje o naravi takega subjekta zelo pomembno, če ga uporabimo pri razlaganju podnebnih sprememb in skušamo pojasniti vedenje ljudi, ki trpijo njihove posledice. Trenutno je zunaj plus 34 stopinj Celzija, ura je 15.10. Naj zapisano razložim tako, da krenemo od začetka – pri želečem subjektu.
Kapitalizem, zlasti pa neoliberalizem, s pridom izkorišča temeljne značilnosti človeških bitij kot želečih. Ni res, da ustvarja nove in nove potrebe, kajti potrebe niso isto kot želja. Ne ustvarja želje, saj je človek kot simbolno bitje po naravi želeče bitje, kar pomeni, da želje ne ustvarjamo, saj že obstaja. In Freud je genialno dokazal njeno nenavadno naravo: objekt nezavedne želje je odsotnost objekta želje. Človeško bitje zato lahko želi vedno nekaj novega in nikoli ni niti zadovoljno niti zadovoljeno. Noben empirični objekt namreč ni odsotnost objekta želje.
Ljudje so zato zelo dobri potrošniki. Ni nujno, da so, a možnost je inherentna. Človek je lahko slab potrošnik, še vedno pa je želeče bitje.
V sodobnem svetu je zapisano izjemno pomembno, kajti vsakdo se lahko prepriča na lastne oči, da kapitalizem ne bo kmalu prenehal obstajati, to pa pomeni, da ne bo nehal dinamično proizvajati novih in novih dobrin, ki so lahko objekt želje. Torej je enako jasno, da bodo ljudje še naprej izkoriščali naravni svet, saj proizvodnja dobrin terja energijo. Terja veliko energije. Poraba velikih količin energije tako v zadnji instanci zadovoljuje človeške želje oziroma fantazme, ki jih podpira, ne njihovih potreb.
In za ljudi je znano, da se zelo težko odrečejo svojim fantazmam. Današnja prevladujoča fantazma je: še naprej bi bili radi potrošniki objektov želje, ne želimo se odreči lastnim fantazmam oziroma scenarijem, po katerih živimo, zato upamo, da bo na voljo dovolj energije za proizvodnjo dobrin oziroma blaga.
Obstaja torej verjetje, da lahko živimo naprej zelo podobno kot doslej. Obenem verjamemo, da se bodo podnebne spremembe začele magično zmanjševati, ker smo si obljubili, da bomo zmanjšali porabo fosilnih goriv.
O magičnem razmišljanju govorimo zato, ker je človek po naravi bitje, ki ne prenese hitrih, nenadnih sprememb, če se mora pri tem čemu odreči. Ljudje se ne želijo odrekati temu, kar imajo, niti tedaj, ko so prisiljeni. Kar imajo, je namreč del njihove identitete, ki jo skušajo ohranjati.
Ljudje se v naslednjem obdobju kot simbolna in želeča bitja ne bodo spremenili, to pa zlasti pomeni, da se ne bodo odrekali svojim fantazmam, željam in temu, kar imajo, lastnini in premoženju, načinom življenja, navadam. Strinjali se bodo sicer, da so podnebne spremembe kritične in da je treba nekaj storiti, da se zmanjšajo, toda velika večina ljudi bo verjela, da mora nekaj storiti – drugi. Ne oni torej, temveč drugi, za katerega verjamejo, da je subjekt, za katerega se domneva, da mora nekaj narediti, ker se obenem verjame, da ve, kaj narediti.
V orisani perspektivi bo življenje teklo lenobno naprej. Korporacije, ki skrbijo za fosilna goriva in jih vlečejo iz zemlje, bodo še naprej namenjale veliko denarja športnim ekipam, ki zabavajo desetine milijonov ljudi in skrbijo za njihovo dobro počutje. Navijačem bo še naprej vseeno, kdo podpira njihove spektakelske junake, dokler bodo to, kar želijo, da so. Zvezdniškim junakom bo všeč, da veliko zaslužijo in da imajo oboževalce. Vsi skupaj bodo morda zaskrbljeni za prihodnost planeta, namesto da bi bili zaskrbljeni za lastno prihodnost, obenem pa bodo enotno podrejeni želji po brezskrbnem in nebolečem prehodu, da bodo lahko še naprej počeli, kar pač počnejo in v čemer vsak na svoj način uživa.
Imaginarni drugi pa bodo poskrbeli za tak neboleč prehod v brezogljično družbo. Razen če ne bodo.
Dušan Rutar
Jul 10, 2023