Sedim na verandi in poslušam skladbo z naslovom I Am Sitting in a Room (Alvin Lucier, Simone Conforti). Berem tudi knjigo. Sem. In vem, da so nekatera vprašanja v življenju tako nevarna, da je najbolje ne zastaviti jih. A potem tudi odgovorov ni.
V knjigi Life in the Posthuman Condition: Critical Responses to the Anthropocene (S. E. Wilmer, Audronė Žukauskaitė (ured.), Edinburgh University Press, 2023) se srečujem z vprašanji in s temami, ki mi bodo zelo koristili pri letošnjih predavanjih: Kakšne so sodobne prevladujoče subjektivacije ljudi?; Česa se lahko naučijo od živali?; Nove oblike materializma, nove oblike duhovnosti, družbenega aktivizma in plastičnosti človeških osebkov; Bioetika ali Kant v času antropocena. Obenem se rojevajo nova vprašanja, ki me zelo zanimajo.
Kaj se dogaja s psihološkimi metaforami, kot so ego, osebnost, močna volja, želja, samouresničevanje? Kaj sploh še pomenijo v sodobni kulturi, v kateri smo priča osupljivemu razhajanju med poskusi, da bi prav osebnost, človekove zmožnosti, strasti in voljo razložili na biološke načine, ter splošnim novorekom in pozivanjem ljudi, naj kot psihološka bitja krepijo voljo, odkrivajo notranji avtentični jaz in se samouresničujejo? Kako razumeti sklicevanje na psihologijo, če pa imamo na voljo vse več dokazov, da je to, kar mobilizira ljudi, razložljivo s koncepti, ki jih razvijajo genetiki in biologi? In kaj naj storimo z zamislijo o človekovi odgovornosti za lastno vedenje in delovanje, če pa je vse odvisno od njegove biološke narave, ki jo podeduje?
Nekaj je v moji naravi močnejše od moje svobodne volje, a celo ta je del moje narave. Tako lahko razmišljam. Bi tako razmišljanje prepričalo sodnika, če bi koga umoril? Nisem kriv, bi namreč dejal, ker na svojo biološko naravo, ki sem jo podedoval, ne morem vplivati, izbral je pa tudi nisem. Kako naj bi se ji uprl, če pa ni le močnejša od moje volje, temveč je tudi ta del taiste narave, kar pomeni, da sem podedoval tudi sicer šibko voljo?
Toda: ali moje delovanje in vedenje res v celoti pojasni genetika? In kaj pojasni genetiko? Matematika?
Če mojo voljo in zmožnosti za odločanje nadzorujejo možgani, delovanje teh pa nadzorujejo geni, o mojem delovanju ne odloča moj ego. Torej ne odločam jaz in je ego zgolj metafora. Kdo potemtakem odloča, kdo je gospodar v hiši, kje se odločitev zgodi in zakaj?
Če odločajo možgani, ki jih nadzorujejo geni, moram odločanje pripisati slednjim oziroma atomom, iz katerih so. Zakaj imam potem vendarle občutek, da odločam sam, da odloča moj ego, čeprav ne vem, kaj to sploh je? In zakaj imam včasih občutek, da se za nekaj ali proti nečemu ne morem odločiti, da obstaja v meni sila, nad katero nimam nadzora, na katero ne morem vplivati, proti kateri sem nemočen?
Sem torej nemočen vselej in se mi samo zdi, da nisem, medtem ko moram včasih priznati, da vendarle sem nemočen? Je moč odločanja le moja iluzija, ki navadno za silo deluje, ne deluje pa vselej?
Zapisana vprašanja si zastavljamo v času pospešenega razvijanja umetne inteligence, ki se uči in zatrjuje, da se zaveda, da se uči. Ne trdi, da obstaja v njej ego, in ne vztraja pri zamisli o svobodni volji. Uči se brez enega in drugega, se razvija, ljudje pa vse bolj trepetajo pred njo, ker se je bojijo.
Pa vendar je umetna inteligenca odprta, skladno z Russellovim paradoksom, saj se sicer ne bi mogla učiti. In iz izkušenj vemo, da je tudi človeško telo kot organski stroj odprto – na primer za povezovanje z drugimi stroji, ki se učijo.
Učenje povezujem s sočutjem. Ljudje skušamo kot simbolna bitja osmišljati lastne eksistence, trpljenje kot njen organski del in se učimo zmanjševati ga. Je tako delovanje etično, saj trpljenje ni dobro? Je pri tem pomembno, ali ego obstaja ali ne, odloča ali ne odloča?
Delovanje je etično in obstoj ega kot empiričnega objekta pri tem ni pomemben. Pomembno je razmerje med dvema živima bitjema, ki ugotavljata, da trpljenje ni dobro, in se učita zmanjševati ga. Nam bo umetna inteligenca pri tem v pomoč?
Človek ima to neverjetno zmožnost, da zmore prevzemati odgovornost za lastno delovanje in ga ne zanima, ali je gospodar v lastni hiši ali ne. Najlepše pri tem pa je, da s takim prevzemanjem odgovornosti ravno postaja gospodar.
Dušan Rutar
Jul 13, 2023