Nekaj časa je veljalo, da ne smemo pretiravati pri razlaganju podnebnih sprememb, češ da katastrofični scenariji zgolj vnašajo paniko med ljudi; to v glavnem sicer ne drži, zveni pa domače. Ko empirični vsakodnevni podatki kažejo, da se uresničujejo prav ti scenariji, so tako rekoč vsi tiho. Zlasti ni nikjer nobene panike; ljudje so na dopustih, sproščeni. Poročila z vsega sveta so sicer alarmantna, trenutno ljudje umirajo zaradi vročinskih rekordov, ki se vrstijo dobesedno iz dneva v dan, umirajo pa tudi zaradi strahovitih poplav in obsežnih gozdnih požarov. Medtem ko torej dejstva potrjujejo napovedi, narejene na podlagi računalniških modelov, je še vedno v ospredju žargon, da se bo vse skupaj nekako magično rešilo z novimi tehnologijami in tako, da bodo drugi, o čemer sem že pisal, poskrbeli za vse, za kar je treba poskrbeti, da bomo nemoteno živeli naprej in uživali v blagostanju, ki ga zagotavlja kapitalistična proizvodnja dobrin. A človeško vedenje in delovanje je vendarle ne le razložljivo, temveč je tudi predvidljivo. Zakaj?
Preberem jutranji časnik. Članek ima naslov As heat records break, the climate movement has the right answers – but the words are all wrong (Jonathan Freedland, The Guardian, 15. julij 2023). Pritegne me avtorjevo razmišljanje, ki krepi moja spoznanja, da ljudje ne postanejo panični niti pred objektivnimi podatki, kaj šele pred scenariji glede oddaljene prihodnosti. Avtor se v članku sprašuje, kako razložiti vedenje in delovanje človeštva v času, ko so potrebne radikalne spremembe.
Kako je to mogoče? Kako lahko, kot Neron, igramo na liro, medtem ko Zemlja gori? Nekatere razlage najdemo v človeški naravi. Kot vrsta smo namreč nagnjeni k temu, da dajemo prednost nujnemu pred pomembnim.
Resnično, poudarek je zelo pomemben in veliko pojasni. Kot človeška bitja iz savane nas namreč spontano zanima, kar nas neposredno ogroža, kar je nujno za naše takojšnje preživetje, manj pa nas zanima, kar je pomembno. Morda je to tudi razlog za pljuvanje po filozofiji, ki se ukvarja z univerzalnim, ki je pomembno, in je partikularno, manj pomembno, ne zanima toliko.
Človeštvo je trenutno sicer ogroženo, vendar ne tako neposredno, kot je ogrožen človek, ko nanj izza grma skoči lev. V nekem smislu namreč še vedno živimo v savani, le da smo prehiteli evolucijo in zgradili civilizacijo. Ni nujno, da bomo preživeli, ker znamo preživeti v savani, naši predniki so to očitno dokazali, ne znamo pa preživeti v civilizaciji, kar trenutno dokazujemo sami sebi.
To je tudi razlog, da komentatorji podnebnih sprememb vedno znova povedo, kaj vse se utegne zgoditi do leta 2100, če ne bomo ukrepali takoj. Najprej vse skupaj prestavijo v varno oddaljeno prihodnost, potem pa moralizirajoč dodajo, da bi bilo treba nekaj ukreniti, da bi moral nekdo nekaj narediti.
Tudi drugi avtorjev poudarek je dober. Pravi namreč, da je pomemben besednjak, s katerim opisujemo podnebne spremembe. Izraz segrevanje tako ni ustrezen, ker zajema le del podnebnih sprememb. A celo izraz spremembe ni dovolj dober, kajti v glavah ljudi zveni zelo nevtralno, zato ljudje tudi rečejo, da podnebne spremembe niso nič takega, češ da se podnebje spreminja od pamtiveka in se bo spreminjalo še naprej. Seveda se spreminja, kaj pa mislite, rečejo!
Še slabše je z izrazi, kot so brezogljična družba, razogljičenje, obnovljivi viri, neto ničelni izpusti. Zdravi razum namreč nima niti približne predstave, kaj ti izrazi pomenijo, ali so ustrezni ali niso.
Morda pa je v celotni zgodbi še najpomembnejša razsvetljenska zabloda, ki jo ljudje uporabljajo rutinsko, vsak dan. Verjamejo namreč, da druge ljudi prepričajo dejstva, da jih prepriča znanje, da se pod težo dokazov kar razsvetlijo. A se ne.
Razsvetljenska zabloda je zares velika. Gola resnica naj bi prevladala, si mislimo, čeprav izkušnje dokazujejo, da v glavnem ravno ne prevlada.
Prevladujejo spontana mnenja, prepričanja, ki se ponavljajo, so kognitivno nezahtevna in zlahka prebavljiva. Ljudje evolucijsko niso opremljeni za dolgo, naporno in kognitivno zahtevno razmišljanje, argumentiranje, dokazovanje, študiranje metaanaliz. Daleč od tega. Namesto tega imajo raje nekaj preprostega, nekaj, kar gre zlahka v uho in je vsaj za silo prijetno. Na primer horoskop ali prepričanje, da na vedenje ljudi vpliva polna Luna.
V propagandni vojni, prav o njej moramo namreč govoriti, ko mislimo na podnebne spremembe, zmagujejo kognitivno revni, čustveno plitvi in mentalno nezahtevni izreki, kot je da, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha.
Le da bo podnebna juha ta še bolj vroča od te, ki jo bomo imeli morda danes za kosilo.
Dušan Rutar
Jul 15, 2023