Ko se srečam z drugim človekom, se mu približam. Drugega prepoznam v njegovi goloti, v njegovi končnosti, ranljivosti in smrtnosti. Segam onkraj vsakdanjih šablon o drugih ljudeh, onstran klišejev, modnih podob, vsiljivih telesnih dizajnov, ki mi sporočajo, kako fit so, kot bi se bali, da morda niso, znajdem se onkraj stereotipov in domnev, kdo je drugi človek ali kakšen naj bi bil, kakšen bi moral biti, da bi ustrezal tem ali onim modnim zapovedim, novoreku ali političnemu žargonu. Tako srečanje je prekinitev z mojo sebičnostjo, z željo, da bi sebe postavil na prvo mesto, v ospredje, v središče srečanja, pod luč, upajoč, da me vsi vidijo in potrjujejo. Zakaj je tako in zakaj se to zgodi? Zakaj je dobro, da se to zgodi?
Srečanje prekine z mojo osredotočenostjo na lastni ego, na jaz, na samega sebe, na to nenavadno instanco, ki ljubi iluzije bolj kakor sebe. Če se prekinitev ne zgodi, sem empirično morda blizu drugega, toda v resnici sem daleč, sam s seboj, medtem ko imam drugega le za posodo, v katero stresam svoje dolgočasne pripovedi in upam, da me bo prenašal.
Srečanje se lahko zgodi, ker je možnost srečanja v človekovi naravi.
Srečanju se je lahko izogniti. Lahko se mu upiram in ostajam osredotočen na svoj ego – lahko sem še naprej egocentričen. Ideja neskončnosti (drugega) me zato ne zanima niti malo. Zanima me moja končnost, potrjevanje mojega ega. Toda drugi se lahko obnaša natanko enako. In dva egocentrična človeka ne moreta potrditi drug drugega, zato sta nesrečna.
Povsem drugačno izkušnjo dobim, če pustim, da srečanje z drugim človekom začutim in prepoznam kot srečanje v odprtosti. Čudežnost takega srečanja je v tem, da me prav hendikep drugega, njegova ranljivost, napolni s sočutjem. Hendikep razumem kot končnost in omejenost, šibkost in ranljivost.
Ko me srečanje napolni s sočutjem, imam nenavadno, novo, drugačno izkušnjo ne le drugega, temveč tudi samega sebe. Kot da moj ego ne bi obstajal več in ne bi imel več potrebe po postavljanju na prvo mesto. Imam nenavadno izkušnjo, da sem kot človek več kot ta ego, da sem več kot to, kar domnevno sem, kar sem ves čas mislil, da sem. Kaj se dogaja?
Na delu je ideja neskončnosti, ki ni le v odprtosti do drugega, temveč je tudi odprtost do neskončnega drugega, do Drugega. Ta izkušnja me prepriča, da sem več kot jaz.
To je zares nenavadna izkušnja. Je tudi nekoliko paradoksna. Kako sem namreč lahko jaz več kot jaz?
Lahko sem več kot svoj jaz, ker tega prepoznam kot krhko, ranljivo bitje, odvisno od drugega, obenem pa se zgodi še nekaj drugega.
Nenadoma začutim odprtost kot pravo nasprotje siceršnji zaprtosti mojega ega, ki skrbi zase in se skuša ohraniti v svoji identiteti. Občutenje odprtosti spremlja zelo stara ideja. To je tako stara ideja, da je verjetno stara toliko kot samo človeštvo.
Mislim na idejo pravičnosti in na klic po pravičnosti, ki ga ljudje od nekdaj povezujejo z bogom. Orisano izkušnjo spremlja občutek, da smo odgovorni pred njim, ne le pred drugim človekom, s katerim se srečujemo. Videti je, kot da se je v nas nekaj premaknilo.
Klic po pravičnosti terja našo odgovornost in morda je človek najbolj človeški, človeški v najboljšem pomenu besede, natanko takrat, ko se odzove klicu in prevzame odgovornost na svoja pleča.
Dušan Rutar
Jul 17, 2023