Trpljenje drugega človeka nikoli ni zgolj njegovo trpljenje. Vselej nujno zadeva tudi ljudi okoli njega, bližnje.
Spontano pa lahko verjamemo, da je trpljenje drugega zgolj njegov problem. Lahko si mislimo, da vsak človek nosi svoj križ skozi življenje. Enako lahko verjamemo in smo prepričani, da je vsakdo dolžan skrbeti zase ter da je nesmiselno in neproduktivno pričakovati, da bodo zanj skrbeli drugi. Pa vendar bi se motili, če bi tako mislili. Zavedam se, da zveni nenavadno, vendar je tako tudi prav, saj je zadeva zapletena in ni enodimenzionalna.
Oglejmo si najprej, kako je s trpljenjem.
Vzemimo pod drobnogled najbolj dramatičen primer trpljenja: Auschwitz. Ali res lahko rečemo, da je v njem trpljenje stvar vsakega posameznika? Ali res lahko smiselno pričakujemo, da bo vsakdo naredil nekaj, da se njegovo trpljenje zmanjša? Ne, kajti Auschwitz je kolektivno organizirano trpljenje drugih.
Ko človek čuti, da trpi, nikakor ni treba, da se znajde v koncentracijskem taborišču, ko se poglablja v trpljenje in ga skuša razumeti, mu podeliti nekakšen smisel, ugotoviti, ali ga sploh (lahko) ima, počasi spoznava, da trpljenje vendarle ni le njegovo in da ni izključno sam odgovoren zanj. Odkriva, da je vpisano v eksistenco, da je neosebni, organski, sestavni del eksistence in njenega zavedanja. Sklep je na dlani: zavest o eksistenci je vselej tudi zavest o trpljenju končnega smrtnega človeškega bitja; zavest o posameznikovem trpljenju je tudi zavest o trpljenju same eksistence.
Človek obenem razmišlja, da zelo verjetno vsak drugi človek podobno doživlja lastno eksistenco, da ima eksistenca univerzalne značilnosti, s katerimi se sooča vsak človek, ki se je zaveda.
Ko srečam drugega človeka, sem zato že lahko prepričan, da bi najin poglobljeni pogovor o eksistenci privedel do podobnih spoznanj o naravi trpljenja. Zlasti pa bi oba odkrila, da ne trpi le eden in da drugi sploh ne ve, kaj je trpljenje. Ne, strinjala bi se, da je trpljenje notranji del eksistence in da se vsakdo na svoj način sooča z njim.
O trpljenju se zato lahko pogovarjamo. In odkrivamo, da ima Lévinas prav, ko vztraja, da smo medsebojno povezani v trpljenju in odgovorni drug pred drugim in drug za drugega. Za kaj smo torej odgovorni?
Odgovorni smo za trpljenje, ki ga lahko nevede še povečujemo. Odgovorni smo pred drugim in pred zahtevo, da ga ne poškodujemo. Od tu pa ni več daleč do ugotovitve, kaj je v samem jedru ne le naše eksistence, temveč tudi naše identitete, našega sebstva.
V jedru našega sebstva je zmožnost za odzivanje na trpljenje drugega, zaradi česar je človek nezamenljiv. Ko se odzivam na trpljenje drugega, sem v nekoristnem trpljenju-za drugega in v trpljenju-skozi drugega, taka naravnanost pa ima dramatične posledice.[1]
Naša eksistenca lahko dobiva najgloblji in najpomembnejši pomen prav v trpljenju-za in v trpljenju-skozi. Na prvi pogled se zdi, da je oboje res nekoristno, vendar se lahko prepričamo v nasprotno.
Če je trpljenje inherentno eksistenci in zavesti o njej, je trpljenje-za drugega trpljenje-v-eksistenci za drugega. Temelji na globokem zavedanju, da brez drugega in njegove eksistence ne morem živeti, da je moja eksistenca brez smisla. V odnosu do drugega zato prepoznavam najgloblje razsežnosti eksistence in možnost izpolnitve, ki daleč presega danes sicer popularno priganjanje ljudi, naj se samouresničujejo.
V takem odnosu do drugega se mi razkriva svet, ki ga niti ne slutim, dokler se ne začnem zavedati, da je drugi človek tujec, ki si ga ne morem prilastiti ali dokončno spoznati s pomočjo tega, kar imam kot zavedajoče se bitje na razpolago. Po domače: drugega ne morem zajeti v celoti, ne morem ga totalizirati, ne morem zatrditi, da dokončno vem, kdo je.
Radikalna tujost in drugačnost drugega človeka pa ni nepremagljiva oddaljenost ali celo odtujenost, zaradi katere bi moral biti v skrbeh. Paradoks je, da mi je drugi človek najbližji prav kot tujec, ki trpi zaradi lastne eksistence. Prepoznavam njegovo trpljenje in ga skozi sočutje potrjujem. To pa je obenem odskočna deska za oblikovanje sočutne skupnosti, ki stoji kot na skali prav skozi potrjevanje drugosti drugega.
Trpljenje-z-drugim in trpljenje-skozi trpljenje drugega je zato radikalnejše od katerega koli predloga za priročno sožitje ali poenostavljeno sočutje, kot zapiše avtor izvrstnega članka o Lévinasu, psihoterapiji in etiki trpljenja (str. 22)
Taka skupnost ne pozna izključevanja drugega.
[1] Prim. Gantt, E. E. (2000). Levinas, Psychotherapy, and the Ethics of Suffering. Journal of Humanistic Psychology, 40(3), str. 20.
Dušan Rutar
Jul 20, 2023