Današnji dan je najboljši dan, kar jih je bilo doslej. In tudi jutrišnji dan bo najboljši od vseh. Vsak dan bo tak. Do konca časa bo vsak dan najboljši od vseh. Tako pravi Barbie.
Preprosto razmišljanje o vsakdanjem življenju z zrnom resnice, ki ga ni lahko dojeti, ni oddaljeni komentar resnice sicer kompliciranega vsakdanjega življenja ljudi, saj je performativno zatrjevanje nečesa, kar vedno znova vznemirja našo intuicijo. Ničesar namreč ne moremo narediti, da vsak dan ne bi bil tak, kakršen je, lahko se nam zdi najboljši ali pa tudi ne, pa vendar nam intuicija vztrajno ponuja možnost, da se odločimo drugače, kot smo navajeni, in izstopimo. A čemu bi to naredili?
Gledalci necenzurirano izjavljajo, da želijo uživati v filmu Barbie (Greta Gerwig, 2023). Seveda želijo. Kot sicer želi človeško bitje uživati veselje nad življenjem, čisto radost, celo igrivost, nedolžnost in večne nekritične zabave. Toda svet je tak, da je kljub veliki proizvodnji dobrin in storitev vsega tega zelo malo.
Svetlolasa, modrooka v rožnato oblečena lutka, s katero se je igralo doslej več milijonov deklic po vsem svetu, je sicer stereotipna in preprosta, a je obenem tudi prijazna, naivna in nedolžna. S svojimi različicami, s prijateljem Kenom in z njegovimi dvojniki živi v utopičnem svetu, ki se imenuje Barbieland. Življenje v tej deželi je sončno, svetlo in kajpak rožnato. V njem ni dvoma, ki ga je tako sijajno postavil Descartes na začetek modernega človeškega sveta. V njem ni spraševanja o sebi, o svoji identiteti, ni razmišljanj o smislu življenja, o lastni končnosti in smrti, ni krize. Ali pač je?
Ali kdaj razmišljate o umiranju?
Barbie se nenadoma začne zavedati, da se z njo dogaja nekaj nenavadnega. Njen svet v trenutku ni več tak, kakršen je bil. Navidezno popolni, utopični svet je v trenutku nepopoln, kaotičen in zelo neutopičen.
To se lahko zgodi tudi vsakemu človeškemu bitju. V človeškem svetu, v svetu deklic je Barbie lutka, ki ji pomen in smisel dajejo otroci. A to je le pol zgodbe, zaradi katere je vredno narediti dober film.
Drugačna zgodba se prične, ko lutka oživi in se začne še sama spraševati o lastnem obstoju, o namenu in končnem cilju eksistence, ki jo živi. In znajdemo se v svetu, v katerem se kot človeška bitja že dolgo zavedamo, da so dvom, spraševanje o smislu eksistence in medsebojni odnosi temelji same eksistence, ne modni dodatki. Nobeno človeško bitje zato nima identitete brez drugega človeka, sotrpina. Nenadoma je na delu ideja dobrega, saj nam zaradi drugega ne more biti vseeno niti zase niti zanj.
Potovanje v človeški svet je za lutko prej ali slej šokantno, kot je šokantno vsako razsvetljenje. To je tudi svet hierarhij, tekmovalnosti, neznosnih zahtev, kako naj bo kdo oblečen, kako naj se obnaša, kakšen naj bo na videz, kaj naj razmišlja in h katerim ciljem naj stremi.
Potovanja s tem še ni konec. V človeškem svetu ne obstaja le Barbie, tam je tudi M3gan (Gerard Johnstone, 2022), ki je lutka oziroma android. V sodobnem svetu za najstnico ni več igračka, saj postane njena prijateljica. A v njej je življenje, ki ga vzame v svoje roke, potem pa nič več ni tako, kot se je sprva zdelo, da je.
Barbie in M3gan se vsaka na svoj način znajdeta v človeškem svetu, v katerem so jima na voljo številne poti, po katerih se lahko odpravita. Obstaja pa tudi pot, na kateri se znajde Oppenheimer.
Čisto na koncu potovanja je zato Oppenheimer (Christopher Nolan, 2023). To je biografska pripoved o človeku, ki je sodeloval pri iznajdi nečesa, kar je morda res največji prispevek k sodobni civilizaciji, je pa zagotovo tudi nekaj, kar taisto civilizacijo lahko uniči: atomska bomba.
Kaj vse to pomeni v svetu, v katerem so nam podnebne spremembe morda že tako ušle iz rok, da nekaterih poti kmalu dokončno ne bo več?
Bili so časi, ko so kralji in generali padli pod svoj meč, ko so bili poraženi ali ko se je zrušila njihova vera v bogove. Današnji tako imenovani voditelji, ko zavzamejo oportunistične položaje, izdajo obrambo svojih ljudi in narave ter ščitijo svoje kariere ali napredujejo v njih. Glasovi podnebnih znanstvenikov so utišani, prezrti ali ne obstajajo (Andrew Glikson, Planetary Inferno: Nero fiddles while Rome burns, Arctic News, 20. julij 2023).
Dušan Rutar
Jul 23, 2023