V resničnem vsakdanjem življenju se ljudje spoprijemamo z realnimi problemi in jih skušamo reševati. Nekatere rešimo sami, za reševanje drugih potrebujemo sodelovanje. Na voljo imamo servise in strokovnjake, obrtnike, mojstre in druge ljudi, na primer sorodnike in prijatelje. Lepo in prav. Obstaja pa izjemno zanimivo področje vsakdanjega življenja, v katerem se dogaja nekaj paradoksnega.
Ko napišem preprosto kolumno, v kateri razmišljam o vsakdanjih izkušnjah, o katerih mi pripovedujejo ljudje, ki pridejo k meni z željo po pogovoru, ker nimajo nikogar, s katerim bi se pogovarjali še o čem drugem poleg vremena in politike, dobim pogosto odzive, da je moje pisanje preveč filozofsko in abstraktno in da ljudje polovice ne razumejo. Obenem se dogaja tole.
Vsakdanje življenje je polno zapletenega in težko razumljivega žargona o potrebi po gospodarski rasti, potrebi ljudi, da se samouresničujejo in samoaktualizirajo, da razvijajo kompetence in osebnostno rastejo, odkrivajo svoj avtentični jaz, da so kreativni in da sledijo svojim sanjam.
Zdi se, da je žargon preprost in razumljiv vsakomur, da vsakdo ve, kaj pomeni. Ljudje se ne pritožujejo nad njim in ga uporabljajo. Podajajo ga drug drugemu, imajo pa tudi mnenja o njem.
Psihologi ga kajpak razumemo, saj ni nič drugega kot popularna različica zapletenih teorij osebnosti, osebnostnega razvoja, kognitivne, čustvene in socialne inteligentnosti. Pa vendar se ljudje ne pritožujejo, da je vse skupaj preveč filozofsko in abstraktno ter da polovice ne razumejo.
Študij psihologije je zahteven. O tem pričajo objektivni podatki. Razumevanje ljudi, njihove psihologije terja veliko let usposabljanja. Ljudje smo pač kompleksna bitja z zavestjo in zmožnostjo povratnega vplivanja nase.
Skoraj neverjetno je, da ljudje, ki niso psihologi, sprejemajo psihološki žargon, kot da so psihologi. Kaj je na primer samoaktualizacija, o kateri je govoril Maslow? Kako se človek samouresničuje? Kako vpliva nase in sanja o uspehu, če pa je velik del duševnosti nezaveden, kot je dokazal Freud? Kaj pomeni, da mi bo Bog pomagal, če si bom pomagal sam? Kaj sploh je Bog? Ali obstaja? Je sploh še kaj bolj abstraktnega, kot je Bog? Kje je kak dokaz o njegovem obstoju? In kako mi bo pomagal? Je bitje, ki pomaga ljudem v stiski, če ga prosijo in molijo? Zakaj ni pomagal moji mami, zakaj ne pomaga otrokom s posebnimi potrebami, s katerimi se srečujem že desetletja, zakaj ne pomaga mladim samomorilcem, najstnikom in najstnicam, ki se bojujejo z anoreksijo, z bulimijo, z depresijami? Komu sploh pomaga? In če pomaga, zakaj pomaga nekaterim, drugim pa ne? Je morda zloben ali pa nemočen?
Možnosti za dobro življenje ljudi gotovo ne ustvarja Bog. Ustvarjajo jih ljudje. Priganjanje h gospodarski rasti ne pomeni ustvarjanja zdrave, angažirane, izobražene populacije, v kateri so možnosti za dobro življenje na voljo vsem družbenim slojem, kot piše Martha Nussbaum v knjigi z naslovom Not for Profit: Why Democracy Needs the Humanities (str. 15).
Živimo v svetu, v katerem je veliko tekmovalnosti, priganjanja, izključevanja drugačnih ljudi, da ne govorim o destruktivnosti, ki povzroča podnebne spremembe. Na tem ni ničesar abstraktnega in Bog ne bo pomagal ljudem, da zmanjšajo podnebne katastrofe in si zagotovijo prihodnost, saj bi to že storil, če bi imel tak namen.
V resnici nihče ne ve, kako vplivati na politike, da se bodo resneje lotevali podnebnih sprememb. Obstaja znanje, kako se to naredi, obstajajo tehnologije in obstaja denar, le politične volje je še vedno premalo.
Reči ljudem, naj si v takem svetu pomagajo sami, da jim bo Bog pomagal, je zato zgolj konformistično priseganje na vraževerje in v najboljšem primeru na žargon, ki je vsepovsod, le da bolj malo prispeva k dobremu življenju ljudi, njihovemu duševnemu zdravju, zmožnosti za sočutje in blagostanju.
Dušan Rutar
Jul 27, 2023