Katastrofa je bila napovedana pred štirimi desetletji, ko smo prvič slišali za toplogredne pline in globalno segrevanje planeta. Ne prav ta, tokratna v Sloveniji, temveč globalna. Takrat nihče ni mogel vedeti, kaj natančno se bo dogajalo avgusta leta 2023. Nihče si ni mogel predstavljati, da bo istega leta pozimi na južni zemeljski polobli štirideset stopinj v senci. Niti približno ni mogel nihče napovedati poplav v Sloveniji in gozdnih požarov v Kanadi, zaradi katerih se je količina ogljikovega dioksida v ozračju nepredstavljivo povečala. Ob vseh napovedih katastrofalnih dogodkov se je v teh desetletjih dogajalo nekaj, kar je za psihologijo tako rekoč nova stran v zgodovini psihologije. Zanikanje aktualnih podnebnih sprememb je bilo skoraj enoumno, odlašanje z ukrepanjem boleče zavezano nevednosti, obenem pa se je dogajalo še nekaj, kar skoraj nikoli ne prodre v javnost, kar pomeni, da o tem ne razmišlja več kot peščica ljudi.
Človeški odnos do morebitnih katastrof ne bi smel biti zmajevanje z glavo, češ da se katastrofe skoraj gotovo ne bodo zgodile, ne bi smel biti ujetnik zanikanja in tajbe kot dveh primitivnih obrambnih mehanizmov, s katerimi se duša brani pred vpogledov v to, kar se že dogaja, in pred vpogledom v racionalno jedro napovedi, ne, človeški odnos bi moral biti povsem drugačen, čeprav vemo, da skoraj zagotovo ne bo. Kakšen bi torej moral biti, da bi bil kolikor toliko učinkovit?
Odnos bi moral biti tak, da bi predstavljal radikalni obrat od orisanega prevladujočega odnosa. Ta je že dolgo ujetnik dogme, da se svet linearno počasi spreminja na bolje, da se nenehno razvija, upoštevajoč vzpone in padce, kajpada, da je človeštvo na poti k svetli prihodnosti, da ga pri tem nič ne more ustaviti, ker je trdoživo in zmožno prenesti tudi najtežje preizkušnje.
Zgodovina nas sicer uči, da je dogma zgrešena, vendar kljub temu vztraja. In bo še vztrajala, ker se psihologija ljudi ne bo magično spremenila.
Tu je na mestu psihoanalitični vpogled v mehanizme delovanja človeške duše. Ne mislim le na obrambne mehanizme, dva sem izpostavil, mislim tudi na paradoks, ki se ga duša v obrambni drži sploh ne zaveda. Paradoks je, da je obramba pred napovedano katastrofo že – katastrofa.
Katastrofa je namreč tem bolj mogoča, kolikor bolj duša verjame, da ni mogoča, da ljudje pretiravajo, ko govorijo o njej in jo napovedujejo, da se motijo, da ne vedo natančno, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Še enkrat se tako izkaže, kako prav je imel Freud, ko je prepoznal ego kot psihično instanco, ki je zmožna verjeti v iluzije celo do lastnega bridkega konca.
Ko se katastrofa dejansko dogaja, ko ljudje nemočno opazujejo, kako jim deroča voda poplavlja ali celo odnaša hiše, se nenadoma zavedo, da je sicer nemogoča katastrofa, ki naj bi se v najslabšem primeru zgodila šele čez desetletja, že tukaj, da se dogaja natanko pred njihovimi očmi. Nemočno jo opazujejo in glede na posnetke dogodkov, ki v hipu preplavijo medmrežje, se zdi, da nekatere ljudi celo fascinira.
Desetletja zanikanja morebitnih katastrof, norčevanja iz znanstvenikov, ki jih napovedujejo z matematično natančnostjo, se v hipu prelevijo v spoznanje, da nas je realnost še enkrat prehitela, da se je zgodila prej, kot smo si želeli, da je bolj neobvladljiva, kot smo sanjali.
Freud je razvil koncept katarze, ki jo prinese soočenje s travmo, katastrofo, s potlačenimi spomini etc. Katarza je očiščenje. Človek je zaradi nje v hipu osvobojen, nenadoma se počuti dobro.
Vse to vemo iz analitičnih izkušenj, vedo posamezniki, ki so kdaj legli na analitični kavč. In danes je pred nami ključno vprašanje, ali se je človeštvo sposobno soočiti se s katastrofami, z lastnim zanikovanjem in s svojimi obrambnimi mehanizmi, da bi ljudje končno jasno videli prihodnost, neobremenjeno z imaginarnimi predstavami, kako lepa, demokratična, egalitarna in prijazna bo.
Dušan Rutar
Aug 07, 2023