Poudarjanje pomena lepega, zdravega in močnega telesa, poudarjanje pomena duhovnega zorenja, duševnega zdravja in vsega, kar je povezano s tem, trči prej ali slej ob pomembno statistiko, ki pravi, da ima vsaj eden od petih ljudi hendikep, ki je uradno del formalnih diagnostičnih razvrstitev motenj, nenormalnosti, odstopanj, poškodb, bolezni etc., in da ima vsaj ena družina od štirih družinskega člana, za katerega je prav tako mogoče formalno in strokovno potrditi tako ali drugačno odstopanje, duševno motnjo ali celo bolezen. Ko število prebivalcev delimo s pet ali štiri, dobimo tako podatek, ki daleč presega običajno prepričanje, da so ljudje s posebnimi potrebami marginalna družbena skupina, majhno število usmiljenja in pomoči potrebnih nesrečnikov, ki jim usoda ni naklonjena. V resnici je prav nasprotno: majhno je število ljudi, ki se v javnosti prikazujejo kot lepi, zdravi in močni, kot posamezniki in posameznice torej, ki jim domnevno z močno voljo, delom na sebi, disciplino in rednim treningom uspe ustrezati standardom, za katere se zdi, da so nevprašljivi. Kot so na primer nevprašljiva prepričanja, da je treba jesti vsak dan ali pa vsaj zelo pogosto meso.
Danes nameravam zato spregovoriti o izjavi, ki so jo doslej številni ljudje uporabili vsaj enkrat v življenju. Resnično, napoči trenutek, ko človek reče: o tem pa še nisem nikoli razmišljal. Varianta istega je izjava: tega mi pa še nihče ni povedal. Ali pa: tega še nikoli nisem poskusil.
Veliko ljudi velikokrat v življenju ne poskusi ničesar novega, čeprav živijo dinamična kapitalistična življenja. Ki pa niso nič drugega kot variante istega; zgolj vtis ali iluzija je, da ves čas nastaja nekaj novega. Pravzaprav je na tem nekaj paradoksnega: naj se življenje hitro spreminja, da se nič ne bi spremenilo.
Zdi se, da je v takem svetu poskusiti nekaj novega bodisi nemogoče bodisi prezahtevno, kar je pravzaprav isto. Biti drugačen je namreč v dinamičnem svetu zato težko in skoraj neizvedljivo ali pa je nepotrebno, nekoristno in celo nesmiselno.
Zakaj bi torej razmišljali, da bi kaj spremenili, če pa se zdi, da se življenje še prehitro spreminja samo od sebe, da ga komaj dohajamo? In ko nanese beseda na drugačne ljudi, na ljudi torej, ki so vendarle drugačni, na primer ljudje s posebnimi potrebami, se izkaže nekaj, kar je celo več kot zanimivost, ki popestri sicer nezanimive dinamične dneve in jih pretrese pri koreninah.
Ker sem drugačen, karkoli že to pomeni, me nekateri ljudje težko gledajo. Ne prenesejo me, izogibajo se mi ali pa me celo polivajo z gnojnico, kot da sem jim storil kaj hudega. Če se po naključju vendarle srečamo, imajo težave pri vzpostavljanju očesnega kontakta z menoj. Zaprejo se vase in očitno postane, da z menoj ne želijo biti več kot pol minute.
Več kot zanimivost je zato tole vprašanje, ki mu sledi preprosta ugotovitev. Kdo je v tem primeru avtist, kdo je hendikepiran, kdo ne more vzpostaviti odnosa? Kdo ima težave?
Preprosta ugotovitev, ki sledi zapisanemu vprašanju, je ta.
Številni ljudje, ki jih imajo za junake in posebne pripadnike elite, niso dosti drugačni od nas. Pomislite na nekatere preroke in kralje, predvsem pa na človeka, ki ga imenujejo Jezus. Kazal je neprimerno družbeno vedenje, ni sledil ustaljenim rutinam ali pričakovanim vedenjskim načrtom, uporabljal je neprimerne dotike, govoril nezaslišane stvari, prekinjal bogoslužje, govoril v preprostih zgodbah in uporabljal simbole, ne da bi kompliciral in zahajal v abstrakcije, se spoprijateljil s čudnimi ljudmi, bil na koncu bičan in zlorabljen na najhujše možne načine, ki so vodili v smrt, ki se ji je bilo po vseh ocenah mogoče izogniti, a je vsekakor nerazložljiva tistim oblastem, ki so jo želele potrditi in razumeti njene posledice.[1]
Resnično, kdo je zares hendikepiran?
Ko sem pisal Sočutno šolo, sem imel ves čas v mislih zapisano, možnost človeškega bitja, da se premakne, da ustvari razliko, diferenco, da se prepusti novemu. Ko poslušamo in se premikamo proti novim resnicam ali vidimo stare na nove načine, postanemo povezani na nove, presenetljive, osvobajajoče in čudovite načine.[2]
Sočutje zato ni samo občutek ali čustvo, ki ga poraja trpljenje drugega. Daleč od tega. Je močan vzvod nove skupnosti, drugačnega občestva.
To lahko pomenita odrešitev in sprava. Tam in takrat lahko resnično rečemo, da če je naša vera dovolj močna, je telo mogoče ozdraviti, in besede, ki jih pridigamo, postanejo meso.[3]
[1] Gaventa, W. C. (2016). Preaching disability: The whole of Christ’s body in word and practice. Review & Expositor, 113(2), str. 241. doi:10.1177/0034637316641022
[2] Prav tam, str. 242.
[3] Prav tam.
Dušan Rutar
Aug 15, 2023